Lepo življenje

Moja družabnost je zadnjega pol leta na preizkušnji, saj se iz objektivnih razlogov ne morem družiti s prijatelji in znanci. Prav tako je bivanje ujeto v določeno rutino, kjer je vožnja z avtobusom že kar majhen dogodek in, podobno kot naročanje kave za sabo, tudi vir vsaj drobnih medčloveških stikov. In tako se zadnjič spet vkrcam na našem obračališču mestnega zelenca in nasproti mene sedi par srednjih let. Nista bila bogata, sploh ne, mislim, da se težko prebijata skozi življenje. Pa ne gre za to. Gospa ima očitno težave v duševnem zdravju in je bila zaradi tablet precej odsotna. Gospod je božal njeno roko in ji nekaj nežno govoril, vendar odziva od svoje žene ni dočakal. Gledala je v prazno s praznimi očmi. Tisto noč sem težko zaspal, tudi pozno. Malo je treba, da se nam stavba našega življenja začne sesuvati pred lastnimi očmi v prah.

Ne maram ravno sodobnih gurujev, ki iz sebe bljuvajo pozitivne instant afirmacije za vsak dan. Prijazne misli, ki si jih lahko napišete v zvezek, nalepite nad ogledalo v kopalnici ali pri sebi žebrate v trenutkih stiske. Ne maram jih, ker so takšne lepe misli vse preveč umetne, vse preveč za lase privlečene. Napisane na recept. Ena od njih je, da če se ozremo okoli sebe bomo videli, da je življenje lepo. Ja no, ni. Ne kar tako, ker je nekdo rekel. Z malo drugega konca lahko sicer enako misel vseeno vzamemo za svojo, jo malo povaljamo in na koncu ne izpljunemo.

Vsak dan se nam zgodi kopica dogodkov, nesmiselnih, rutinskih, neprijetnih, radostnih in kar je še tega. Sprejmemo kar nekaj drobnih izbir, ki imajo tudi posledice na naša življenja. Včasih moramo sprejeti kakšno večjo odločitev, ki ji že zato rečemo življenjska. Zanimivo je, če v vsem tem hitenju uspemo ustaviti in zavedati svojega bivanja. Svojega telesa, svojih misli, svojih čutov … V ozadju slišimo ptiče, avtomobile in klepet ljudi. Na koži čutimo toploto poletnega sonca in v zraku soparo. Naše oči vidijo premikanje, barve in oblike. Po glavi pa se nam podi znana zmeda naših prebliskov, gruntanj, skrbi in idej. In v tem trenutku smo vse to mi. To je vsa izkušnja, ki jo potrebujemo. To je naše življenje, ki je lepo samo zato, ker je. Nič več in nič manj.

Razmišljanje o tem, kako hitro lahko tudi to izgubimo, nas logično pripelje do naše prevzetne samoumevnosti. Vse okoli sebe in nas same jemljemo kot dejstvo, ki bo kar trajalo in trajalo. Lastnega minevanja ali spreminjanja se nočemo spominjati, plaši nas. Potem nas enkrat doleti v celoti, cela zgodba kot bomba. In takrat potem žalobno zacvilimo, kako ne znamo ceniti tistega, kar imamo, do točke ko to izgubimo. Vsi skupaj se moramo zbuditi v res celostno zavedanje, kdo smo in kaj nam pomeni naše življenje kot tako. Brez vseh materialnih tolažb, laži, blefiranja in zavajanja samega sebe. Človek, olupljen vse nesnage, je še največ vreden. In kot tak tudi najlepši. Lahko se zgodi marsikaj in na teh preizkušnjah bomo šele lahko testirali kvaliteto našega bivanja. Upam, da bomo veseli rezultatov. In da bo tudi takrat tole življenje enako lepo kot bi bilo, če bi v rokah držali milijone.

Na svoji postaji sem šel dol in gospod je še vedno nežno šepetal in držal gospo za roko. Zavil sem po kavo za sabo.

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 12. julija 2014