Ko sem bil mulec, sem se pogosto potikal po hrvaških mestih v Istri. Na trgu ob katedrali enega od teh mestec na griču sem opazil nek kamen, bil je kot spomenik. Domačin mi je povedal, da gre za sramotilni steber. Do takrat nekaj takšnega še nisem opazil kje pri nas in nisem razumel koncepta tega javnega sramotenja kot kazni. Zdaj že vsi veste o čem bom pisal. To je bil samo uvod, da se malo sprostite.
Ekipa za tumblr blogom ZLOvenija je danes objavila obvestilo, da se projekt ozaveščanja javnosti o pojavu sovražnega govora na ta način končuje. V nekaj dneh je fenomen zaokrožil predvsem po netu, že nekaj komentatorjev je pisalo svoje misli ob tem pojavu. Verjetno se niti ne razlikujemo tako zelo glede stališča do samega projekta. Mešani občutki, vsaj pri meni bolj odklonilno. Najprej imamo tukaj cele desetine navadnih sodržavljanov, ki so na svojih FB profilih objavili izrazito sovražna besedila, obujali spomin na holokavst in tudi klicali Hitlerja. Ne vemo, ali so tako spletno nepismeni, da ne vedo, kako hitro vse postane javno na spletu ali pa se počutijo za tipkovnico tako vsemogočni in varno skriti. Mogoče so tudi vse skupaj res napisali v trenutku afekta, brez pameti, brez razmisleka. Kakorkoli, to so bili primeri javne besede sicer povsem nejavnih oseb, ki so mnogi kazali na sum storitve kaznivega dejanja po 297 členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Seveda ob njihovem skupinskem ekscesu ni trznil nihče od uradnih organov, nihče ni tega obsodil, niti moralni oče naroda Borut Pahor – naš predsednik. In to je napaka, ker smo vsi skupaj že tako imuni na takšne pojave.
Nekdo se je odločil te statuse povzeti na enem mestu, zraven pripisati gesla, da gre za ZLO, torej nekaj zlega v naši deželi. In potem je sledil še »coming out« projekta v realni svet, nabijanje plakatov na steber. Drugo dejanje umetniškega dramoleta. Groza in strah. Reakcije. Sledijo opravičila in umiki fotografij, povezava do bloga se deli večkratno na minuto. Tretje dejanje. Konec projekta s sporočilom za javnost in četrto dejanje. Zdaj smo v petem razvlečenem dejanju, v katarzičnem delu te intervencije. Razpravljamo. Zato lahko trdim, da je vseeno bil projekt napaka, saj je širil sovraštvo in dajal slab zgled posnemovalcem. Način opozarjanja na problem sovražnega govora zame napačen. Žal.
Če nas mora kaj skrbeti in tukaj sem pa precej resen, je naš celostni odnos do nacizma, holokavsta in groze koncentracijskih taborišč. Očitno smo v procesu vzgoje in izobraževanja enostavno pozabili na utrjevanje te grozne zgodovinske resnice, da je človek nedolgo nazaj razvil učinkovit način uničevanja sočloveka. Bilo nam je vseeno, ali to vemo ali ne. Očitno nam je bilo vseeno za naše zanamce in smo ta izjemno pomembna dejstva o nas samih kar na hitro preleteli. Ah ta dolgočasna druga svetovna vojna, pa bitka za Stalingrad, pa Dan D (a ni to bend?) in vse drugo zgodovinsko sranje. Gremo dalje, ni pomembno. In to je največja napaka, ki nas bo očitno tepla še desetletja. V očeh nekaterih mojih sodržavljanov je bil Adolf Hitler faca, ki ga pogrešamo, ker je znal zadeve tako učinkovito »porihtati«, ker je »skuril« nekaj nepomembnih ljudi drugačne rase, ker je … bil mož beseda in se je znal problemov lotiti učinkovito in temeljito. O groza in strah! Če to drži, potem smo v moralnem breznu in je blizu nova morija, kjer je vse dovoljeno.
Poznal sem človeka, ki je v živo videl linčanje človeka. Poljska ujetnica v koncentracijskem taborišču na Bavarskem je pozimi leta 1944 v kuhinji ukradla pol štruce kruha. Ujel jo je kapo, za tiste, ki tega ne vedo, je bil to ujetnik s privilegijem. Lahko je nadziral svoje sotrpine in bil zato v boljšem položaju. Kapo je žensko predal nemškim oblastem taborišča in kaznovali so jo javno. Pred celotnim postrojem taborišča so ji okoli vratu nataknili kovinsko žico in jo obesili. Tako si ni zlomila tilnika, temveč se počasi davila. Kapo, ki jo je ujel, je pristopil do nje, ji strgal črtasto bluzo in jo divje grabil za prsi medtem ko je umirala. Ob tem se je režal na vsa usta in drugi so ga morali opazovati. Umirala je dolgo in v mukah. Ker je bila lačna in je ukradla pol štruce kruha. Poznal sem človeka, ki je to videl, vendar je zdaj tudi on mrtev. Zgodba je ostala. Naj se ne pozabi in naj si nihče ne želi ponovitve česa takšnega.