Pred minuto sem se usedel za računalnik, poln vtisov s pogovora o knjigi. Ni čudno, da bom pisal o tem, saj o čem drugem ta trenutek niti ne morem. Redko se mi zgodi, da me kakšna knjiga tako prevzame, kot se mi je zgodilo zadnji teden. Prav gotovo že deset let ni bilo tako in zdaj na srečo je. Še me lahko kaj premakne. Bral sem spregledano ameriško klasiko Stoner avtorja Johna Williamsa. Ni besed, kako vam priporočam to mojstrovino v enako bleščečem slovenskem prevodu.
Prvi odstavek bo malo o knjigo, potem bom pa odjadral dlje v mislih in povezavah. Stoner je realistično napisana zgodba o življenju izmišljenega univerzitetnega profesorja, ki v začetku 20. stoletja doživi prelomne trenutke tistega časa in mimo njih tke tkanino svojega bivanja. Vzorec te stvaritve ni posebno herojski, ni izzivalen, ni na zunaj nič posebnega. Je zgolj zapis nekega obstoja nekoga v nekem času in prostoru. Mojster Williams skozi čudovito plastene psihološke profile nastopajočih vsem nam kaže precej aktualno ogledalo našega trenutka. Petdeset let kasneje.
Obup, ki ne pomeni nujno globoke žalosti. Sprijaznjenje s tem, kar imamo, ker bolje ne bo nikoli. Kako lahko najdemo v tej sivini iskro radosti za nadaljnjo pot? In seveda, zakaj je ta roman tako prekleto resničen za zdajšnji moment? V vsakem od nas je nekaj stonerskega, smo delno neuspešni, delno uspešni, vsekakor pa junaki svojega filma, kjer igramo glavno vlogo. In iz tega zornega kota seveda popolni zmagovalci, čeprav je od zunaj gledano vse skupaj samo en žalosten dramolet brez izrazitih presežkov. V tej točki moram zaviti izrazito do vseh nas, prebivalcev Slovenije.
V prihodnjem tednu bomo praznovali Dan samostojnosti in enotnosti. Malo bom obujal spomine, če ne zamerite. 23. decembra leta 1990 smo odšli na referendum, kjer je 95% prisotnih volivcev (ali 88,5% vseh volivcev) glasovalo, da naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, kar se je udejanilo pol leta kasneje. Enotnost ljudi je za današnji čas kar pretresljiva in lahko jo obujamo zgolj kot zgodovinsko anekdoto. Neodvisnost smo izgubili 1. maja 2004, torej smo jo imeli zgolj (ne)srečnih 13 let. Enotnost pa smo zapravili veliko hitreje, zato imamo o njej samo še praznik in nič več.
In tako je danes posameznik razpet med različnimi obeti materialnega blagostanja, nejasnega smisla obstoja, varljivih medosebnih odnosov in še vse druge informacijske šare iz katere se sploh ne vidi. Vse močnejšega sodobnega svetobolja, ki ga je pisatelj Williams tako tenkočutno opisal v svojem času in velja še danes, pravzaprav nihče ne opazi. Opazite ga seveda vi sami, kadar se zazrete vase. In moje upanje je, da se z njim znate primerno soočiti, ga sprejeti kot del tega obstoja. Tukaj smo in to je točno to, kar lahko pričakujemo. Nič več in nič manj. In to ni tako slabo. Mogoče se lahko celo naučimo vzljubiti vso našo povprečnost in običajnost. In tako ne gojimo zamere, ljubosumja, krivde in sovraštva. Za praznike rad pogledam komedijo Pravzaprav ljubezen, kjer je predsednik vlade dejansko seksi in za Božič pleše na klubsko uspešnico. In v resnici je ljubezen res vse okoli nas, če to vidimo. Lepe praznike želim vam in vaši družini, kakršnakoli že je.
Ljubezen do življenja je bila najprej objavljena v časopisu Svet24 in sicer 19. decembra 2015
