Kadar avstralski ali ameriški politiki rohnijo proti priseljencem in jih pošiljajo domov, običajno po medmrežju zakroži znana šala, ko iste politike domorodni prebivalci sprašujejo: »O, super in kdaj se nameravate vi odpraviti?« Seveda ima tale hec debela zrna resnice, sploh v obeh omenjenih deželah. Vsi voditelji teh držav so seveda potomci nekih emigrantov, ki so potovali v obljubljene dežele zaradi verskega pregona, revščine in lakote, iskanja pustolovščin ali nečesa četrtega. Prav dosti drugače ni niti pri nas.
Dokazovanje avtohtonih slovenskih korenin do sedemnajstega kolena nazaj v preteklost običajno privede do ugotovitve, da so naši predniki prišli od nekje in se tukaj naselili. Tudi Slovenija je bila vedno na prepihu preseljevanj. Sam imam v žilah odstotke nekega že davno mrtvega Čeha, ki je v iskanju kruha prišel na delo v železarno v času Avstroogrske in se očitno začel ploditi. Ali sem zato kaj manj Slovenec? Kaj pa vem, mogoče kdo tako misli. Sicer pa mi poistovetenje zgolj z narodom ne pomeni ravno veliko, saj se mi zdi preveč posplošeno. Ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da vse živo mečemo v prevelike košare, da bi nam bilo tako življenje bolj enostavno. S Slovencem iz sosednje ulice, ki rad pijan sede za volan in trdi, da je nasilje nad ženskami pač normalna posledica ženskega dolgega jezika nimam nič skupnega, razen državljanstva. Iskreno me je sram, da sva oba pripadnika istega naroda in se s tem primitivnim osebkom ne želim povezovati. Veliko raje se poigram z idejo, da mogoče niti nisva predstavnika iste živalske vrste, kaj šele narodnosti. Podobni občutki se me lotijo ob sodržavljanih, ki pozivajo k pobijanju beguncev.
Ja, begunci. Te dni vsi govorimo o njih, vsi imamo mnenja in stališča, vsi smo pametni. Najbolj ponovno na medmrežju, kjer se anonimni nestrpneži počutijo dovolj varne, da lahko trosijo svoje žaljive komentarje. Žal takšni prevladujejo. Pristavil bom še svojih nekaj stavkov in upal na najboljše – seveda glede izteka same situacije. Morebitni prihod beguncev iz Srbije in preko Hrvaške do Slovenije je test naše humanosti, saj spoštovanje človekovih pravic in pomoč sočloveku v stiski sploh ne bi smeli biti vprašljivi. Pomagamo, ker smo ljudje. Po svojih zmožnostih in v najboljši veri. K nam prihajajo ljudje različnih zgodb, iz različnih okolji in z različnimi željami po drugačni prihodnosti. Tlačenje njih v enotno kategorijo »begunci« je po eni strani žaljivo ter po drugi tudi nespametno in nevarno. Žaljivo, ker ljudi razvrednoti zgolj na neko kategorijo nesrečnika, nespametno in nevarno pa, ker omogoča tako manipulacijo z izrazi, ki se začnejo z »vsi begunci so …« kot tudi spregled resnično nevarnih ljudi v skupini. Zaradi tega seveda ne odtegnemo pomoči, zgolj uporabimo trezno pamet.
V Sloveniji sta treznost in logika izgubili domovinsko pravico. Očitno država nima resničnega celostnega načrta soočenja z morebitno begunsko krizo. Birokrati! Načrt ni navajanje nekih izmišljenih nastanitvenih kapacitet temveč odločno in hkrati humano odločanje. Ker smo s sosedi Hrvati skregani zaradi nekaj žlic vode seveda ne smemo niti pomisliti na skupno ukrepanje ob krizi. Raje bomo ostali kremeniti Slovenci, tudi če crknemo.
Sobotna kolumna je tudi tokrat najprej pobegnila v časopis Svet24 in bila tam objavljena dne 29. avgusta 2015
