Danes se počutim tako napihnjeno in prevzetno, da sem sposoben napisati manifest nove družbe. Ah, če lahko že vsak pritlehni pisun kraca svoje statuse, postavlja ograje, naganja ljudi in pametuje čez vsako mero, kako potem to ne bo dopuščeno kolumnistu, ki je nad vsem tem? Sveža kava se kadi iz lončka in prsti srbijo. Ni druge, kot da se vržem na delo.
Za začetek bomo pogledali na trenutno ureditev tega sveta na najbolj preprost način, ki nam je še dopuščen. Družbene ureditve lahko sledijo doktrini kapitalizma, kjer je demokracija v tesni navezi z gospodarskimi težnjami močnih, torej bogati imajo tudi večji vpliv na politične smernice države. Mogoče nam lahko kot najbolj jasen primer služijo ZDA, kjer se v boj za predsedniški stolček ne moreš pognati, če nimaš za seboj nekaj zajetnih kupov dolarjev. Potem imamo dežele, ki še vedno sledijo duhu socializma, celo komunizma, kjer je demokracija omejena v smeri vladavine ene stranke, partije in je oblast razdeljena v ozkem krogu vodilnih. Najbolj staroveška država tega stila je mogoče Kuba, v tem stilu pa se vedejo tudi nekatere države Južne Amerike. Izjemno čuden hibrid teh dveh sistemov je Kitajska, ki je na politični ravni še vedno enostrankarska partijska dežela, ki pa na področju ekonomije sledi najbolj krutemu modelu kapitalizma, tudi za ceno okolja, človekovih pravic in ogromnih razlik med prebivalstvom. Tretjo obliko vladavine predstavljajo diktature, ki so lahko partijske (recimo S. Koreja), dinastično- religiozne (Savdska Arabija) ali samo enostavno avtokratske kot recimo Uzbekistan. Predsednik slednjega je Islam Karimov, ki sicer vsakih pet let organizira formalno volitve, na katerih so protikandidati njemu naklonjeni. Na oblasti je že od leta 1989, letos je dobil potrjen peti mandat, vmes pa je prepovedal vse politične stranke in neodvisne medije. Mogoče pozicijo samodržca najbolje pojasnjuje njegova izjava: »včasih je potrebno uporabiti avtoritarne metode …« In to mu tudi uspeva. Ko tako pogledamo, ima človek prekleto malo pametne izbire, če beseda nanese na družbeno ureditev. Izmed obstoječih možnosti seveda.
Čas je za nov sistem! Vse tole zgoraj sem pisal, ker želim našteti, česa vsega nočemo, ker nam je prišlo do grla, ker poznamo in ker ne deluje. Potem pridemo do točke, kaj si želimo. Solidarizem kot oblika medsebojne pomoči je eden temeljev človeške družbe, iz katerih nastajajo skupnosti. Človek je bitje skupnosti, ne samotni volk. Da, to želimo! Motijo nas tudi toge hierarhije, torej piramidalni sistemi, kjer je nekdo vreden več od drugega, zato bi želeli pravo enakopravnost. Poštena družba za dostojno življenje. Sliši se že skoraj kot slogan. Naše želje pa se tudi tukaj ne končajo. Prednost, ki jo nekateri v sistemu dobijo, ker se pravilno pišejo ali imajo primerne strice s pravimi telefonskimi številkami, nam smrdi na daleč. Želimo imeti enake možnosti, da smo srečni in celo uspešni.
Odstavek višje je bilo pravo pismo dedku Mrazu, goreče želje so samo material za neskončne debate ob šanku, kjer ob vrčku penečega vsi rešujemo svet in smo najpametnejši. Stopimo korak dlje. Bodimo dovolj modri, da v resnici poskušamo narediti skelet nečesa novega. Izjemno težko je naenkrat spremeniti vse skupaj, čemur rečemo tudi revolucija, in ne samo to – takšne vrste prekucija po izkušnjah prinaša mlako krvi in običajno nekaj drugačnega, kjer pa spet nasrkajo drugi liki, na oblast pa splezajo drugače obarvani povzpetniki. Poštenosti pa nobene! Zato začnimo malo drugače – na lokalnem področju. Lahko temu rečete eksperimentalna skupina, mogoče celo komuna ali pač testna občina. Tukaj bomo začeli, v majhni skupnosti podobno mislečih. Logika nam pravi, da ne moremo porabiti več kot zaslužimo. In od nečesa moramo živeti, torej je potrebno opredeliti, kaj je tisto, kar nam vsem prinaša dobiček na trgu. Takšnih dejavnosti je lahko več, vsekakor pa je potreben dogovor. Nujni del te organizacije bi bila tudi energetska samozadostnost iz različnih virov. Uporaba kreativnosti pri pridobivanju in izkoriščanju teh virov. Se temu reče trajnostna družba? Mogoče. Za dela, ki jih je potrebno opraviti v skupnosti, moramo dajati na kup določen del pridobljenih sredstev, tako denarja kot tudi materialnih dobrin, ki jih uporabijo tisti člani skupnosti, ki so zadolženi za skupno delo. Pri tem ne gre za spodbujanje sorodstvenih in prijateljskih vezi, temveč delo opravi najbolj sposoben. Poznamo svoje kompetence in jih tudi upoštevamo. Negativna selekcija ne pride v poštev, saj smo že naučili, da nas pelje v prepad. Kaj bomo storili z odločanjem? Menim, da je imenovanje predstavnikov še vedno dober način, saj o vsem ne moremo vedno odločati vsi. Je pa v tej rešitvi potrebno vgraditi varnostni mehanizem, ki se imenuje odpoklic predstavnika, ko ta ne opravlja več svojega dela. Tako bi lahko nastala politična in ekonomska zadruga. Mogoče. Pač ideja.
Mogoče se vam je zazdelo, da sem vzel kakšno hudo gobo, da pišem takšne neumnosti. Vendar ni bilo tako. Več nas je, ki poskušamo tuhtati o tem, da nujno potrebujemo povsem novo paradigmo na področju organizacije družbe. Nadgradnja poznanih sistemov ne bo prinesla želenih rezultatov, saj so v osnovi ti načini zapeljani v napačne smeri. Naše prepričanje, da moramo iskati pot iz zablode le znotraj poznanega je napačno v osnovi – ravno to razmišljanje nas je pripeljalo v to slepo ulico. Potrebujemo smelosti za prevrednotenje, za nove začetke. Zgolj tako bomo presekali to gnijočo danost, ki jo živimo. Ki jo životarimo, bo bolje.
Na koncu ni ravno uspel nek manifest, bolj klasična kolumna, kjer avtor malo pojamra, navrže kakšno kritično in ko mu ravno steče beseda zmanjka papirja in tudi vetra v jadrih. Dvomim, da je v teh vrsticah dovolj goriva za nekaj novega, kakšen domislek tu in tam pa že mogoče. Ali bo kdo poskusil? Upam. Če bi jutri v kakšne bolj oddaljene kraje naše dežele odpotovala zagreta skupina dvajsetih mladih, da bi na pogorišču kakšne domačije začela novo družbo, jih grem pospremit na železniško postajo, pomahati v slovo in stisniti kakšno fotko. Sam sem prestar za prevelike revolucije, raje pišem o njih. Če me pa čez leto in dan mladci in mladenke povabijo v goste, znam celo spakirati kufre, povabiti družico in oba mačka ter zapustiti tole nedružabno nedružbo, ki jo živimo. Ki jo životarimo, bo bolje.
Zapis je nastal za časopis Kralji ulice in je bil objavljen v številki januar 2016
Fotka je sneta z neta, njen avtor je Eren Doǧan
