So časi čudni ali smo ljudje čudni? Smo se ujeli v zanki zgodovinskega trenutka, ki napoveduje spremembo ali gre zgolj za nekoliko razburkan košček našega časa? Potem pa bo vse spet tako kot je bilo, četudi zanič in slabo? Ne vem. Razmišljam o tem, kaj je vredno zapisati v letu, ko vsi pišemo več in več, ko govorimo, kričimo in psujemo vsi in vse … V letu, ki ga je pol že konec, pa ga sploh še nismo živeli. Pišem počasi, ker ne želim več hiteti. Trdim, da pišem po trezni presoji, pa se verjetno motim in mi bo že jutri skoraj vsaka beseda tuja in kisla. Vendar moram! Tako pač je.
Manifest je pompozna beseda, na tem mestu mogoče zgolj zato, da zadrži pogled še kakšnega več očesa. Ker želim, da kdo prebere, drugače bi pisal dnevnike v stare rokovnike …na roko seveda in tega ne bi nihče bral. Po smrti bi izvršitelj neobstoječe oporoke vse skupaj zagnal v rezkalnik papirja. Torej pišem, da bi brali. Manifest vas mogoče pritegne z obetom kakšne končne resnice ali vsaj kakšnega ostrega seznama želja, ki si jih želimo, da bi živeli pač bolje. Tu vas moram razočarati, nič takšnega velikega se ne bo zgodilo. In to ravno v času, ko marsikdo piše nove programe, sezname za izbris, odstrel ali vsaj pozabo … Čas ni ugoden za počasno in tiho besedo, ker vsi kričimo.
Človek, zapisan z veliko začetnico, je več kot zgolj dvonožni primat, ki se je med seboj sposoben ploditi. Človek stoji tukaj kot Muad’Dib Peščenega planeta kot Peti element in kot projekcija nietzschejanske misli … V krizi človečanstva prepišem:
Evropa umira. Do smrti izmučeni evropski človek divja z električno brzino v razvoj, divja in samo eno željo ima še: umreti. Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom, suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka, prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne more rešiti. Demonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in rešitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi. A osvobojenja ni.
To je zapisal 20-letnik, ne vedoč, da bo zaradi bolezni preminil zgolj dve leti kasneje. Mogoče veste, čigave so te besede iz leta 1924? Skoraj sto let je tega, zveni pa presenetljivo sveže in aktualno. Srečko Kosovel je v Krizi človečanstva med drugim zapisal te stavke. Človek torej …
Zapisal bom nekaj stavkov, ker želim v besede preliti tokove svojih misli v krizi našega človečanstva za 21. stoletje. Nimam upanja, da bi to nagovorilo množice, ker ne verjamem več v možnost obstoja človeške družbe kot take. Ker v resnici ne obstaja, obstaja le projekcija izmišljene iluzije človeške družbe. Večina ljudi sledi iluziji ter večina je prevelika in predivja … Mogoče bo to le tolažba za nekaj čudakov mojega plemena, h kateremu se rad vračam. Obstrancem in izločencem je torej namenjen manifest. Pa naj bo!
Človek je lahko spreten vrvohodec po ozki poti življenja. Ravnotežje lovi nad dvema prepadoma – na eni strani mu grozi izničenje in potop v premnoge zahteve iluzorne družbe. Lahko postane suženj trendov, enak med enakimi, robotiziran primat, ki posluša zgolj šepete večinskih lastnikov družbenega mnenja … In tako izgubi svojo identiteto. Na drugi strani mu grozi prepad popolne predanosti sebi in svojemu egocentrizmu. Ta prepad skriva norost in izgubo vsakršnega stika z drugimi ljudmi. Grozi z osamljenostjo in prekomernim čudaštvom, ki postane samo sebi namen. Človek torej skuša loviti ravnotežje med tema dvema skrajnostima. Z eno nogo včasih že zakroži nad prepadom, kjer blejejo ovce … Drugič že skoraj stopi v prazno, kjer ga čaka neskončna samota. Vrvohodec je umetnik življenja, če mu uspe priti do konca svoje nitke nepoškodovan in tako ohraniti unikatnost in hkrati ne pokršiti vseh pravil človeške skupnosti.
Na tej majavi poti mu daje smer etični kompas, če ga želi uporabiti in če se ga sploh zaveda. Drugim skuša ne škodovati ali celo več, poskuša narediti dejanja, ki so dobra tudi za druge, ne zgolj za njega samega. Svet želi pustiti za seboj za kanček boljši kot ga je dobil v varstvo. In tako ubira korake. Previdno razmisli, preden stopi … Vse to je tako lepo in prav v pravljici, vendar v resnici je neprestano prisoten dvom: »sem tako koga prizadel, mogoče celo več ljudi … Je to res prav ali je celo grozljivo narobe?« Tem dilemam se lahko izogne zgolj asket v jami, brez stikov z drugimi ljudmi. Vrvohodec, ki pa vseeno želi hoditi ob samem robu človeške skupnosti, se jim ne more izogniti.
Zakaj? Ker po poti ne bo hodil sam. Ob sebi si želi vsaj nekaj podobnih vrvohodcev, nekaj spretnih akrobatov, ki mu omogočajo stik s človeško skupnostjo. Drugače bi lahko skočil v prepad svoje individualnosti in se nehal truditi. Zaradi teh žlahtnih, a redkih odnosov, se je vredno truditi. Več ljudi pomeni več zapletenosti in ubiranje korakov ne more biti nikoli enostavno. Naredi dobro na enem koncu in ruši na drugem. Trudi se ohraniti cel sistem v ravnovesju, pa se neprestano premika in maje, ker hodijo tudi drugi in včasih zgrešijo, včasih zatresejo niti, s katerimi so prepletena naša življenja. Človek je dosmrtno obsojen na odnose, ki pa mu dajejo tudi edino strastno iskro preživetja, ki predstavljajo vse, kar se okoli nas dogaja. V tem paradoksalnem položaju Človek spoznava, da je njegova naloga vseeno malo težja, kot je videti na prvi pogled. Misliti mora tudi na druge, drugače začne obračati svoj lastni etični kompas v napačno smer in delovati proti sebi.
Človek, ki se je zavedal, da je družba kot celota izmišljotina, spoznava, da je povezovanje v relativno majhne in trdne človeške skupnosti edina možnost preživetja. V ta namen želi prepričati podobno misleče, da bi skupaj tvorili močnejše mreže. Ne ozira se na narodnost, jezik ali prostorsko bližino, saj ve, da so to za lase privlečene kategorije. Ko sliši besedo »narod« ve, da gre zgolj za uporabo jezika, ki mu reče materni in ko zaokrožajo meje njegovega prostora z mejami na zemljevidi ve, da so bile to zgolj pogajalske smernice nekih davnih srečanj po vojnah. Sanja o planetu neštetih drobnih človeških skupnosti, ki živijo relativno usklajene med seboj in v duhu tolernace do različnosti ena ob drugi. In takrat se zave, da sanja sanje, ki jih ne bo doživel. Potem spet hodi dalje, previdno in počasi.
Iluzijo projekcije človeške družbe poganjata nebrzdana hitrost in nenasitni materializem. To sta žal pogonski sili tega, kar večina spoznava kot edino resnico našega bivanja. Vedno hitreje in vedno več želimo posedovati, nagrebsti na kup in shraniti. Mogoče tako zdravimo svoj panični strah pred smrtjo in našo minljivostjo. Mogoče bomo pretentali starko s koso, če bomo imeli dovolj dobrin, da se bomo skrili za velikanskimi plazma zasloni in v prtljažnikih res velikih enoprostorcev. Tudi udobja si želimo, da bi bilo življenje malo manj naporno, da bi ga preživeli lahkotno do konca. Kot baletke na vrhovih prstov bi odplesali kratek a hiter manuet, mehko postlan s predmeti, ki jih lahko kupimo. Tako se tolažimo in tako nas varajo. Tako ne vidimo težke naloge pred nami, hoditi po tisti vrvi, temveč zremo v vedno svetlejše zaslone čudovitih reklam.
To mislim, da bi lahko počel Človek v teh časih … ali katerih drugih. Hodil počasi po svoji lastni poti, ne tisti, ki jo narekujejo drugi in ne tisti, kjer vidi le sebe samega. Vmes bi spletal nežne a trdne vezi z drugimi podobnimi sotrudniki, mogoče z njimi celo prehodil večji del svoje poti in vmes še nekoliko sanjal, da bi vsi ljudje lepše živeli v takšen duhu. Z nekaj spretnosti si Človek po poti nabira znanja in krepi srčnosti. Upa, da to počno tudi drugi, da se dogaja resnična evolucija človečanstva, ne pa kriza. Noče poslušati glasov, ki sporočajo, da gre v resnici z vsemi navzdol in da se ljudje iz izkušenj ne želijo več učiti, ker preveč verjamejo v velike zaslone. Takrat postane Človek malo žalosten in odhodi svoj košček poti do konca, neprestano pazljiv, da ga v globino ne potegne obsedenost s samim seboj.
P.s. Ta zapis je nastal po prisluhu Andreju Rozmanu Rozi na letošnjem festivalu angažiranega pisanja Itn., kjer mi je zbudil takšne tokove misli. Upam, da nisem nič kradel, ker se me je Rozina misel zgolj dotaknila.