Med komedijo in tragedijo (politična satira)

Kmalu bo 30 let, kar sem neko celo vroče in sončno poletje preždel v sobi v starem fotelju z debelimi knjigami v roki. Nisem imel prave družbe in bil sem kronično osamljen. Toliko o tem, da samo sodobna mularija noče na zrak. Principi so isti, nianse se malo spreminjajo. Skratka, takrat sem na policah odkril vezane letnike starega Pavlihe iz 70ih let in sem jih požiral. Mi smo včasih imeli humoristični časopis, ki se je posvečal žlahtni tradiciji zabavanja ljudi in smešenja oblasti. Najbolj mi je bila všeč, poleg zmerno razgaljene črno-bele lepotice na tretji strani, rubrika Radio Erevan, ki je bila čista politična satira. Skozi obliko resnih agencijskih novic so pisali ostre zbadljivke z veliko mero sarkazma. Čisto vsega nisem razumel, saj sem bil premlad, vendar mi je bilo dobro.

Danes Slovenija ne premore humoristične revije, drobci zabave so razkropljeni med karikature, občasne vice, kakšne dnevne iskrice in mogoče kakšno rubriko. Seveda pa je humor, če se že kje pojavi, običajno jasno označen kot tak, da vemo kdaj se moramo smejati. Redne dnevne novice so pogosto prej tragične, nore in na meji mogočega, da ob njih zgolj osupnemo. Enkrat letno tudi v resne rubrike vdrejo smešnice, vendar smo o tem dogovorjeni. Prvoaprilske novice beremo z veliko mere skepse in pogosto so tudi tako absurdne, da lahko že iz letala vidimo njihovo neresničnost. Kaj pa če se takšne novičke diskretno vrinejo izven dogovorjenega datuma, so narejene z vso mero resnosti in niso astronomsko neverjetne? Zgodi se socialni eksperiment, ki smo mu bili priča zadnji teden v Sloveniji.

Neki časopis je v rubriki Glosa objavil noro novico, da je Ustavno sodišče razsodilo, da so prenosi nogometnih tekem v času predvolilnega boja neustavni. Članek je bil sestavljen dovolj korektno in resno, da mu je bilo verjeti na prvo oko. Samo pozoren bralec je lahko opazil drobne koščke neresničnih informacij. Vendar, kot vemo – ljudje ne berejo. Preberejo naslov in mogoče dva stavka prvega odstavka in potem že letijo o tem poročati na socialna omrežja. In zgodil se je manjši vihar v kozarcu vode. Na Facebooku in Twitterju smo lahko spremljali jezne komentatorje, ki so pošiljali ogenj nad »neumno« Ustavno sodišče, govora je bilo o tem, v kakšni državi živimo in iskreno ogorčenje je tlelo v ljudeh. Vmes je kdo omenil, da že ime rubrike nakazuje na hec in opozoril na drobne absurde, vendar so ga v prvem valu internetnega cunamija preplavili besni. Potem se je počasi umirilo. Čestitke avtorju, eksperiment je uspel.

Poleg tega, da ljudje berejo grozljivo površno, je postalo jasno še nekaj. V Sloveniji je meja med izmišljeno komedijo in resnično tragedijo tako tanka, da je praktično ni. Večina ljudi ima tako nizko zaupanje v odločitve raznih vej oblasti, da so tudi takšno novico sprejeli kot možno, ker, roko na srce, pri nas je res vse možno. Nič nas ne bi presenetilo, vajeni smo absurdnosti naših izbrancev, saj je lahko vse res. Smo imuni na politično satiro. Če ni označena s fluorescentnim napisom je ne opazimo. Komično in tragično se prepletata, prav tako izmišljeno in resnično. Nič več ni pomembno, samo goltamo informacije, ne glede na izvor in kvaliteto. To slednje se mi zdi res zaskrbljujoče.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 5. julija 2014