Končuje se mali poletni tris o vrednotah, sodelovanje zaključuje trojček. Saj že veste, moj prijatelj ter debate o spoštovanju, odgovornosti in sodelovanju. Mi otroci planskega gospodarstva in enopartijskega sistema smo okuženi, da nekdo, najbolje Vodja, sporoči eno in edino resnico. Ostali potem kimamo in slepo sledimo. Potem je k nam na lepem pljusknil val zahodnih fint in ena izmed njih je bila ideja o timskem delu, kjer smo ekipa in vsi skupaj vlečemo voz v svetlo bodočnost. Ideja je lepa, vendar na okuženem materialu, tokrat seveda ljudeh, pridobi čudne izpeljanke.
Imel sem to srečo ali smolo, da sem deloval v različnih kolektivih, kjer je bila potreba po timskem delu pogosto izpostavljena kot naše vodilo. Zgolj na papirju in v polnih ustih dežurnih nakladačev. Timsko delo se lepo sliši, tudi če skriva avtokratsko vodenje na star način. Tako je deloval bleferski »tim« za zaščito otrok v eni izmd prejšnjih služb, kjer na koncu ni bilo niti trohice sodelovanja, temveč dobro staro preglasovanje in vsiljevanje volje večine manjšini. Ideja pravega sodelovanja je naletela na gluha ušesa. Ni čudno, da še danes delujejo na isti način, kjer pravic otrok ni niti za vzorec. Zgolj prevladovanje brutalne moči in lastnega ega. Eh, spomini. Gremo v sedanjost.
Zavedam se, da sem naporen sodelavec in grozen šef. V glavo si vbijem neke ideje, včasih bliskovito preskakujem med tematikami, da nihče ne more slediti tej zmedi. Za povrh od kolegov potem še pričakujem, da bodo znali brati misli in razumeli neizrečeno. Mogoče moramo takšni osebki delati sami, brez tako cenjenega timskega pristopa, ali pa si moramo najti tim podobnih norcev, kar je težko. Se pa vneto trudim v tej smeri in pogosto ostanem razočaran. Takrat bentim, podobno kot danes, da za sodelovanje praktično ne moreš najti pravih ljudi.
Ideja iskrenega sodelovanja pomeni odsotnost formalnega šefa, odsotnost piramidalne hiearhije in vpeljavo dejanske enakovrednosti vseh vpletenih. Takšna popolna horizontalna struktura je tesno prepletena mreža kompetentnih ljudi. Ni prostora za pijavke, nemotivirane sanjače, neproduktivne skrivače in druge ustvarjalce problemov, ki so jih navidezni timi sicer polni. Pri vsem skupaj je zanimivo, da ob razmišljanju o tej tematiki hitro trčimo ponovno v odgovornost, ki jo mora avtonomni član takšne resnične sodelovalne združbe prevzeti, kot tudi ob spoštovanje, ki ga morajo gojiti eden do drugega. Krog je sklenjen in ni čudno, da je to tako težko videti v resničnem življenju.
Res je, zadnji mesec ali več sem globoko razočaran nad sposobnostjo svojih znancev za sodelovanje. Jezen trdim, da samo čakajo na ukaze ovna vodnika, zamrznjeni v stanju otopelosti pričakujejo navodila za lastno delovanje. Seveda je takšna sodba preostra in tudi nepravična. Za lastne občutke sem kar lepo odgovoren sam, mogoče lestvico postavljam previsoko ali nagovarjam napačne ljudi. Prav zato bom v drugi polovici poletja resno razmislil o svojih načinih ponujanja sodelovanja. Mogoče bom moral marsikaj opustiti in grobo odpustiti iz načrtov tiste, ki v to sliko ne sodijo. Tako zlahka ostanem sam, se kregam s podobo v ogledalu in žal tudi pozabim na sodelovanje. Škoda, ideja je še vedno dobra.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 25. julija 2015
