Moja dežela na robu propada

Opomba

Tale zapis sem zastavil pred dvema tednoma. Nikakor ni šel nikamor, skozi tipke sta se izlivala zgolj nekontrolirana gnev in razočaranje. Stavki niso imeli smisla. Mogoče ga tudi danes nimajo, le nekoliko bolj umirjen sem. Prav tako se sprašujem, ali ima smisel zapisovati take misli? Za nič od tega nisem zaprošen, nihče me ni nič vprašal, koga v resnici brigajo blodnje neke osebe? Je to zgolj izraz narcisizma, ki sili na plano, ki zahteva javno omembo? Mogoče, celo zelo verjetno. Te dileme o smiselnosti objave do danes nisem razrešil, zgolj to je dejstvo, da se je skrpucalo od bloga valjalo po disku in sem se ga lotil urejati po svojih močeh. Še vedno pa trdno verjamem, da je tole mnenje precej nepomembno. Tudi ničesar ne bo spremenilo. Je zgolj tukaj, ker nekje v sebi čutim potrebo, da gre ven. To je to.

Namesto uvoda

V začetku želim biti jasen glede lastne pozicije. Nekako pred letom dni je bilo pisanje proti norostim zadnje vlade Janeza Janše znak levičarstva, komunajzarstva in še česa. Tako so sodili znalci vsepovsod. Pisanje danes proti norostim vlade Roberta Goloba je znak desničarstva, fašizma in še česa. Tako ponovno drugi znalci vsepovsod. Ali je možno za trenutek sprejeti možnost, da smer, ki je drugačna od prve, ni nujno dobra smer? Da sta lahko obe smeri pač enostavno napačni in da to ne pomeni, da s kritiko enega avtomatično pripadaš drugi? Ali je možno za nekaj več trenutkov sprejeti predpostavko, da je celo možnih smeri veliko več kot zgolj na daljici “vaši-naši”? In še to, da smo nekateri pač kronični skeptiki, ki nam poteze oblasti smrdijo ne glede na barvo in ideološko pripadnost. Enostavno jim ne zaupamo. V vseh letih lastnega obstoja ne zmorem našteti na prste ene roke potez vseh oblasti skupaj, za katere bi radostno pokimal. Jih ni. Upam, da mi je tak pogled še dopuščen v teh poblaznelih časih.

Nisem več prepričan, da v tej deželi še obstaja kal razuma, logike in humanizma, ki lahko kritično in z veliko mero skepse gleda na poteze vseh oblasti kot takšnih, ne glede na ideološke usmeritve? V primeru, da smo kot družba te trenutke treznosti že zamudili, je glasno opozarjanje na neumnosti zastonj in ne bo naletelo niti več na odprta ušesa. Potem moram sprejeti označbe znalcev, ki dnevne razmisleke sortirajo po tej enodimenzionalni lestvici “našosti” in je mogoče z vidika varovanja energije bolje biti pač tiho.

Vsega tega ne vem, razočaranja je veliko, pri sebi pa čutim, da moja dežela nepovratno propada. Bojim se, da lahko o razmisleku in resni korekciji smeri razvoja slovenske družbe le še sanjamo. Iskreno ne vem, kje smo. Moj občutek pravi, da gremo pospešeno v maloro, da je smer skoraj nemogoče obrniti, saj se večini ponujata zgolj dve izjemno slabi možnosti – desničarska avtokracija ali neoliberalna avtokracija. Dve plati istega kovanca.

Čisto malo ozadja

Kritika Janševe vlade se je izražala na socialnih mrežah in izrazito na ulicah, slednje v obliki različnih protestov, kar bi v neki zmerno zreli demokraciji morala biti povsem legitimna oblika upora. Samo ne pri nas. Paranoična in vase zagledana oblast je bolj ali manj organizirane oblike protestov skušala zatreti in uničiti z represijo. Ni ji bilo težko ukazovati pršenja solzilca in pisati izmišljenih kazni. Umetno ustvarjene izredne razmere zaradi pandemije je uspešno izkoriščala za omejitve, za širjenje strahu, za kaznovanje in še marsikaj iz arzenala klasičnih metod tlačenja plebsa. Bili so uspešni. Odtujili smo se, se psihično izčrpali in imeli vsega enostavno “poln kufr”. In potem je prišlo upanje volitev. V iskanju osvoboditve izpod avtokratskih norosti desničarjev se je velika večina zatekla pod obljub polni dežnik svobodnega gibanja. Nima smisla preveč ponavljati, da je bilo vse, kar je “ne-janša”, sprejeto. Sprejeto pa celo v tako veliki meri, da omogoča drugačno avtokracijo.

Oblast, ki je prihajala in ki jo zdaj imamo, se je zelo dobro zavedala, da mora skleniti zavezništvo s civilno družbo na način, ki obljublja spremembe, razumevanje in posluh. Sklenjen je bil neke vrste koalicijski sporazum z ulico, sicer zgolj na načelni ravni in predvsem z upanjem na svetlo prihodnost. Eno leto je pokazalo, da je to vse skupaj seveda figa v žepu, vendar samo še za nekaj trenutkov gledamo v bližnjo preteklost. Kot družba smo malo bolj množično volili, Janša je odšel in zajeten mandat je dobil Golob.

Podpisani nisem imel visokih pričakovanj glede Goloba, grozljivo visoka se mi je zdela podpora, ki je nakazovala na monopol, skoraj absolutno večino in posledično nedotakljivost. Zelo kmalu je postalo jasno, da je zaveza o resnem dialogu z civilno družbo bolj izgovor in kozmetika. Novi oblastniki so kmalu spoznali (recimo, da tega prej niso vedeli, kar bi bil znak neizkušenosti ali naivnosti, veliko bolj vetrjetno pa jim je za to povsem vseeno), da je civilna družba seveda nadvse pestra in razdrobljena. Igralci civilne sfere pokrivajo zelo različne aspekte slovenske družbe in njenih problemov. Kdorkoli bi imel iskreno željo, če je ta sploh še možna, za transparentno in odkrito komunikacijo z njimi, bi moral potrošiti ogromne količine časa in energije za resnične pogovore z interesnimi podskupinami, ki jih je seveda več deset. Nova oblast te želje ni imela, še manj volje.

Neoliberalni avtokrat se nekje na robu svoje zavesti zaveda nujnosti dialoga z nadležneži, saj bi ga ignoriranje potisnilo v sfero desničarskega trdorokca, vendar tega ne dela iz resničnega zanimanja za probleme ljudstva. Najbolj si želi pogovora z eno osebo, nekakšno vodjo civilne družbe, kot je tega vajen iz poslovnih pogajanj. Tako daje vtis, da si za razliko od prejšnjih resnično želi dialoga, na daljavo miri množice ter odvrača nevarnost, da se ljudstvo spet usuje na ulice in zahteva odhod. Represija prejšnje oblasti je bila napaka in novi oblastniki se ji izogibajo. V resnici pa je rezultat popolnoma enak – Slovenija tako ali drugače maršira proti prepadu, ne glede na to ali po ljudeh pršiš plinski razpršilec ali se smehljaje delaš, da se pogovarjaš.

Droben znak, da imamo za vodjo trmastega avtokrata, je bil Golobov užaljeni odhod z letnega razgovora za časnik Dnevnik. Vprašanja mu niso bila več pogodu, že prej je novinarja prekinjal in uveljavljal zgolj svoj pogled, na koncu pa užaljeno odkorakal. Ker se mu ne da odgovarjati na zoprna vprašanja. Ker ve, kaj dela. Ker je dobil zajeten mandat. Ker mora speljati nujne reforme, ne pa se ukvarjati z zoprnijo novinarskega nadlegovanja.

Glede na to, da me osebno zanima področje preprečevanja in kaznovanja nasilja v naši družbi, sem bil prijetno začuden in presenečen, da je na položaj notranje ministrice prišla oseba, ki področje nasilja dobro pozna. Po 30 letih je bila prva oseba, ki pokazala iskreno željo po tvornem sodelovanju vladnega in nevladnega sektorja. Takšno sodelovanje ne pomeni enotnega kimanja, saj naj bi vedno izkazalovalo določeno mero napetosti in konflikta, pa vendar z delovanjem v isto smer. Ne tuljenje v isti rog, temveč resnično delovanje dveh precej različnih sfer za višji cilj. Premagovanjem razlik. Iskanjem skupnih nalog. No, še preden bi se lahko resno lotila dela, je morala oditi. Upanje je zamrlo in resnega sogovornika ni več.

Golobova ekipa o mnogih področjih slovenske družbe enostavno nima pojma, nima interesa, nima izkušenj in se tega tudi ne bo resnično lotila. Na trenutke z naraščajočo osuplostjo opazujem popolno nevednost vladnih vojakov, ko s slonovsko trmo korakajo po abstraktnem polju “reform”, kar je očitno vroča beseda tega mandata. Interesi so očitno nekje drugje in to je po eni strani žalostno in po drugi tudi precej grozljivo, saj lahko opažamo nadaljevanje destrukcije temeljnih stebrov naše družbe.

Nekaj o temeljnih stebrih

Sem pristranski, o tem ni dvoma. Moj pogled je zelo napačen, oseben in tudi povsem nepomemben. Nisem in ne bom na oblasti, nimam škarij in platna, kot obupan državljan te dežele le opazujem destrukcijo naše družbe zadnih 30 let in ne vidim več luči na koncu tunela. Res ne. Ko pomislim na stanje vsega tega okoli nas, me stisne močna tesnoba. Uničili smo vse, kar je bilo dobrega. Zanamcem puščamo posttranzicijsko pogorišče korupcije, tajkunsko igrišče in šopek uspešnih tranzicijskih verižnikov – novodobnih bogatašev na plečih ljudi. Pa sem si rekel, da ne bom šel v to smer … Aha, stebri!

Vse vlade do sedaj so zanemarjale zdravstvo, šolstvo in socialno varstvo. Zame so to namreč trije temeljni stebri naše družbe, za vse vlade pa so bili državotvorni resorji seveda povsem nekje drugje, bodisi pri obrambi, notranjih in zunanjih zadevah, financah, gospodarstvu in drugih velikih tematikah. To prinaša ugled. Žal. Naša dežela ne razpada zaradi uglednih zadev, propada zato, ker so začeli gnili temelji popuščati.

Razpad omenjenih treh sistemov se je začel že davno. Praktično takoj leta 1991. Dejstvo je, da so pri tem sodelovale vse vlade, predvsem s prepuščanjem stanja inerciji, brez strateškega razmisleka in vlaganja. Sistemi so bili podedovani iz socializma, dali smo jim nekaj kozmetičnega opleska, vendar smo nadaljevali v isti smeri. Svet se je medtem drastično spremenil, naša družba je doživela pretrese in spremembe, mi pa smo te tri stebre vzdrževali na povsem istih predpostavkah kot v 80ih letih prejšnjega stoletja. 30 in več let zamika, zastoja, zastarelosti … Kdo in kako bo saniral desetletja zanemarjanja? Danes smo na točki, ko vsi trije sistemi ali stebri pred našimi očmi razpadajo. Nekateri znaki razkroja so bolj vidni in drugi so umaknjeni očem javnosti.

Očitne težave zdravstva

Javnost ima občutek, da zdravstvo razpada zgolj zaradi čakalnih vrst in premajhnega števila družinskih zdravnikov. To je zgolj vidni simptom, gniloba je veliko bolj globoka in sistemska. Zdravstvo ni zgolj problem zdravnikov in pacientov, temveč prepleten sistem različnih akterjev, podjetnikov dobaviteljev, vseh drugih poklicnih profilov in seveda zadeva vse nas. Javno zdravstvo je na robu propada zaradi razširjenih koruptivnih dejanj različne teže. Danes sem trdno prepričan, da Golobova ekipa ne nakazuje resničnega izhoda. Zakaj?

Trditve ministra za zdravje so bile v začetku borbene in odločne. Zdravstvena reforma je bila na vrhu prioritet. Vse do točke, ko je na tiskovni konferenci sklonil glavo pred županom Ljubljane, se mu opravičil in obljubil tvorno sodelovanje vnaprej. Samo nekaj tednov kasneje so mestni svetniki MOL iz Gibanja Svoboda mirno podprli finančno nagrado direktorici ZD Ljubljana kljub katastrofalnim rezultatom, kljub množičnim odhodom zaposlenih in kljub ogromnemu številu ljudi brez osebnega zdravnika v Ljubljani. Mirno so to podprli in kasneje dobili “krc po prstih”, opomin vodstva stranke, da se to ne dela. Res odločno in jasno. Ah, tako lepa poteza vladnega PR aparata!

Te drobne anekdote spet niso koren problema, so zgolj dodatni simptomi, da reforma zdravstva ni mišljena iskreno in transparentno. Kljub velikim besedam bo upoštevala ustaljene centre moči in korupcije, naredila pa bo nekaj kozmetičnih sprememb. Resnična posledica tega mahanja po resorju je, da delovna mesta zapušča še več ljudi, zdravniki odhajajo danes in so včeraj, ljudje ostajajo danes in včeraj brez svojih izbranih zdravnikov, uvedene pa so sramotne “ambulante za neopredeljene”. To je to? To zmoremo. Zdravniki niso motivirani, da bi delali v Sloveniji, kar ni povezano zgolj s plačilom, temveč v veliki meri z medčloveškimi odnosi in klimo. Kadar ostaja vodstvo isto, zaradi katerega so ljudje odhajali, ne bodo prišli novi ljudje.

Reforma zdravstva tako ostaja lepa floskula, meni pa ostaja podoba osramočenega ministra, ki se javno opravičuje, dobrohotni župan pa se smehlja v kamero.

Kaj je to socialno varstvo?

Socialnega varstva v vsej njegovi kompleksnosti ne razume nihče. Mogoče ga zadnji teden pred strokovnim izpitom nekako poskuša razumeti zafrustriran kandidat za izpit, ki se tedne in tedne mučno prebija skozi gore predpisov in zakonov. Iz te solate se trudi zaokrožiti celotni sistem socialnega varstva, vendar ga začne pozabljati dan po uspešno opravljenem preizkusu. Obsežnosti tega resorja se navadni državljani ne zavedajo, ker z njim praviloma ne prihajajo v stik preveč pogosto. Na tem mestu bom zapisal, da gre za ogromno področje, ki smo ga pustili umirati 30 let. Ali se tega zaveda resorni minister, je vprašanje. Mogoče se tudi sam šele spoznava s področjem.

Slovenija je reformnega naredila na področju socialnega varstva bore malo. Pred nekaj več kot 15 leti je začela povsem zgrešen projekt digitalizacije in ga nikoli ni opustila, temveč je trmasto rinila v napačno smer. Koliko vem, še vedno tečemo v to smer, z novimi nadgradnjami napačnega sistema. Nima smisla. Ne bom vas sploh dolgočasil s podrobnostmi. Ali to sploh koga res zanima?

Po mnogih mukah smo dobili Družinski zakonik, ki na drugačen način sistemsko ureja celotno področje, vendar sem prepričan, da ga zelo malo ljudi res pozna. V javnosti so se kopja lomila le okoli posvojitve otrok ispospolnih parov. V resnici Družinski zakonik ureja naša mnoga razmerja, vendar koga to res zanima?

In nazadnje, po desetletju in več različnih komisij, delovnih skupin in razprav je bila speljana reorganizacija CSD, ki ni nič drugega kot še ena žalostna kozmetična sprememba, lego kocke so malo premešali in naredili regijska središča – v esenco dela niso posegli, vse je ostalo praktično enako kot pred 40 leti. Minister je to v enem intervjuju povedal – da je bila reorganizacija napačna. Kaj pa zdaj? Vse na novo? Posledice cele serije napačnih odločitev v preteklosti so hude.

Tudi v sociali ni kadra, ljudje odhajajo, interesa je vedno manj, beremo zgolj o aferah zgolj izpostavljenih primerov, ki ne zajemajo celote socialnega varstva. Socialno varstvo ni zgolj socialno delo, vključuje veliko strok – od prava, specialne in socialne pedagogike, psihologije, ekonomije, upravnih ved … Notri so finančni transferji, storitve pomoči ljudem v stiski, naloge po zakonih, …

Kdaj se boste zavedli razpada tudi tega stebra? Ko vaš ostareli svojec ne zmore več skrbeti sam zase v celoti in iščete pomoč na domu. Ko spoznate, da so te storitve že dolgo prepuščene trgu. Ali kdo potrebuje osebno asistenco, mogoče skrbništvo? Pa seveda razveza zakonske zveze in odločitve okoli otrok. Kaj pa ob nasilju? Ali ste tam prepuščeni nevladnim organizacijam ali državi, obstaja sistem zaščite ali ga nimamo.

Socialno varstvo je povsem razpadlo na državni ravni, vendar tega niste opazili. Niti z močnim povečevalnim steklom ne vidim možnosti za okrevanje v roku, krajšem od 20 let. Pa še to pod pogojem, da bi se že včeraj tja usmerili, kamor se pa nismo.

Šolska groza

Daleč največje razočaranje in osuplost pa zbuja napoved šolske reforme. Ne morem verjeti, da je res to, kar sem prebral. Ali so to res osnutki “reforme za deset let”, ker delujejo kot negodne ideje po eni uri kofetkanja amaterjev. Več digitalizacije, NPZ, več tujih jezikov in drugačni obroki. Se vi hecate? Seveda bo to veliko bolj premišljeno, poglobljeno … Ali res?

V Sloveniji imamo velike težave z duševnimi stiskami mladih. Dve petini jih doživlja takšne ali drugačne težave. Čakalne dobe za mlade so absurdno dolge, vendar to seveda sodi pod zdravstvo. Seveda, ker zdravstvo ne deluje … Hm, znotraj sistema socialnega varstva ne deluje, ker sistem razpada, šolstvo pa je povsem odtujeno od dogajanj v realnem svetu. Na primerih maldih v stiski se najbolj jasno kaže razkroj vseh treh stebrov.

In v tej res težki situaciji birokrati razmišljajo zgolj o še več katalogov znanj, da bodo naši otroci bolj kompetentni na trgu dela, dobri delavci. Po možnosti bodo itak ušli v tujino, ker v takšni družbi ni mogoče živeti. Ker ni poudarka na ljudeh, na odnosih, na našem razumevanju, toleranci, solidarnosti … Tega žal ni zaznati. Dajmo jim več predmetov, dajmo več pritiska, naj zmaga najboljši, ostali pa bodo pač propadli in njih bo pobrala že kakšna nevladna organizacija, ki se ukvarja z brezdomstvom, kriminaliteto ali socialnim dnom.

Golob izjavlja, da bo šolska reforma taka bolj “tiha”, nevidna. To me skrbi. Govorimo o izjemno pomembni spremembi, usmeritvi šolstva, ki zadeva prihodnost vseh, narejena bo tiho in mimogrede, ker nekaj birokratov zgolj premetava nabore znanj … Ali se sploh zavedajo, da na vprašanje, kaj je največji stres v njihovem življenju, mladi pravijo – šola.

Šola z zahtevami, šola z nasilnimi posamezniki in skupinami, šola z nerazumnimi nabori znanj, šola s slabimi odnosi … Šola kot jasen pokazelj odnosov družbi je propadel eksperiment. Učitelji starejši od 50 let, utrujeni, zgarani … Starši z zahtevami in ambicijami, zlomljeni mladi, nasilni mladi. In mi bomo dodajali več znanja in kako uro več šolskega dela. Mladi ne želijo biti učitelji, kar me ne čudi. Komaj so se rešili tega norega sistema in zdaj bi rinili nazaj notri?

Ali nihče ne vidi, kako napačna smer je to? Kje je prostor za odnose, razumevanje medosebnih relacij, učenja sobivanja, solidarnosti, razumevanja družbenih dogajanj … Ne bom nadaljeval. Nisem poklican za to. Nihče ne posluša.

Za desert

Golob ne razume sistema plač javnega sektorja. To je kristalno jasno. Kot dobrohotni Božiček pripleše na srečanje sodnikov in obljubi 600 eur po glavi na mesec. Brez osnove, brez sistema, kar tako. Ker lahko. Obljube parcialno letijo sem in tja, spregledani brez povišic so užaljeni, pogajanja potekajo, stavke so napovedane in odpovedane. Naredili bodo nov sistem. V nekaj mesecih, pri čemer ne razumejo niti sedanjega. Vse bo. Sicer javne finance tega ne bodo zdržale, vendar …

Kako razložiti nekomu, ki ne razume kaj dela, da se je lotil nemogoče naloge v tej časovnici? V dveh tednih, kar sem začel tale zapis in danes je velika razlika, saj se je Golob začel umikati od vseh reform. Mogoče jih tudi ne bo. Ali pa ja. Mogoče jutri. Reformist v besedah pač. Tudi te besede so bile napačne, saj je zdaj glavni očitek napačna komunikacija oblasti, saj ljudje ne razumejo, kaj je vsebina reform. Katerih reform? Seveda jih ne razumemo, močen je občutek, da jih tudi oblast ne razume. Dejstvo je, da bi potrebovali resne spremembe, vendar ne v napačne smeri. Deluje, kot da bomo ljudem v žepe zatlačili nekaj več denarja, ki ga bomo vzeli tistim, ki ga imajo preveč in bodo vsi zadovoljni. Res? Sem zdaj dobro razumel? Ah, verjetno ne …

Na oblasti imamo energetika, managerja, ki mnogo obljublja, vendar ima v ekipi neizkušene ljudi, ki so z njim pač zaplesali ples zmagovalcev. Učijo se. Imajo še nekaj let časa, potem bo sledil nov obrat v še eno slabo smer ali nadaljevanje v isto, tudi slabo. Medtem bodo sprejete reforme, kozmetične, hitre, na videz učinkovite in zmagovalne, v resnici plehke in parcialne. Ali pa tudi mogoče ne bodo. Seveda bi s pogovora, ki bi šel v to smer, Golob užaljeno odšel že po petih minutah. Kaj se pa gre en bedni državljan! Nima mandata, da o tem govori. Dobili smo ga mi, zmagovalci, ki vemo, kaj početi. In veste, vse skupaj je samo žalostno.

Mogoče bomo dokončno razsuli vse tri podporne stebre, imeli veliko uspešnih podjetnikov, cedila se bosta med in mleko. Duševne težave bo reševala farmacevtska industrija z veliko prodanih zdravil, kar je dobro, ker je dobiček. Pogovor ni potreben, ker je zgolj izguba časa. Nevladniki smo včasih pljuvalnik za ene oblastnike in primerna maskota za druge. V resnici gre v končni fazi za denar, za projekte in preživetje.

Slovenija je na poti propada. Ljudje nimajo niti osebnih zdravnikov, čeprav smo vsi osnovno in mnogi dopolnilno zavarovani. Gremo v smer ZDA, kjer bolni ljudje umirajo, ker si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe? Prosim, dajmo se odločit! Gremo skupaj v razslojeno družbo, kjer bodo bogati imeli dostop do zdravnikov, dobrega socialnega varstva in dobrega šolstva za svoje otroke, revni pač ne. Gojili bomo individualizem. Močnejši zmagajo, šibkejši so sami krivi. Samo potem nehajmo trobezljati o vključujoči družbi.

Imamo globoko krizo vrednot in etike, izgublja se smisel. Izgubljamo generacije mladih v tem povsem ponorelem svetu ambicij in materializma. Vsega tega niso ustvarili mladi. Ne! Mi smo to naredili. Mi odrasli smo zgradili sistem razčlovečenja, kjer šteje dobiček, ne pa zadovoljstvo. In povsem resno in trezno, ko sedim tukaj in pišem zadnje stavke – ne vidim realne poti iz tega brezna. Nimam rešitev. Nimam pojma. Vem, da je nova oblast slepa glede omenjenih težav. Bila bi slepa tudi prejšnja in je bila in žal verjetno tudi naslednja … Slaba prognoza, kajne?

Ljudje, ne vem, kaj bi. Pač napisal sem, ker sem tako čutil. Mogoče bom še kdaj ali ne. Dvomim, da ima še kaj smisla dregati v to smer.