Ko bi vas takole mimogrede snel na levi nogi in povprašal, ali se imate za dobrega državljana svoje domovine, bi po vsej verjetnosti velika večina temu avtomatično pritrdila. Plačujemo davke, sicer včasih po zadnjem opominu in z zamikom, vendar vseeno plačamo. Čez cesto večinoma hodimo ob zeleni luči in redko mimo prehoda. Pridno hodimo v službe, tisti, ki jih imamo. Ne krademo, večinsko ne. Za praznike večinsko obesimo zastavo. Ob igranju naše himne sicer doma pred ekrani ravno ne vstanemo z roko na srčni strani, se nam pa orosi oko, ko je slavnostni moment ob uspehih naših športnikov. Kadar naletimo na nevednega tujca, mu s ponosom razlagamo o lepotah lastne dežele. In tukaj nekje se končuje naša državljanska dobrota.
Včeraj je bil dan, ko se je pljuvalo čez košarkaša Bena Udriha. Po večmesečnem cincanju se je, ponovno, odločil, da ne bo zaigral za Slovenijo na letošnjem Eurobasketu. Brez večjih presenečenj za poznavalce vedenja razvajenega športnika. Reakcije pa so bile brutalne. Poleg vseh osebnih zmerljivk se je lahko bralo tudi o tem, da mu je potrebno odvzeti slovensko državljanstvo, saj je izdal domovino. Še dobro, da ga ni kdo želel postaviti kar pred sodišče. In to ravno v trenutku velikega, epskega trenutka za domovino. Ultimativnega boja. Res je, da je lahko šport dejavnost velikega povezovalnega efekta, vendar so čustva pregreta. Mogoče imamo v tej državi še kaj drugega na tapeti, bolj pomembnega za domovino, kot je evropsko prvenstvo.
O dolžnostih pogosto beremo, kadar se sliši preveč o pravicah otrok. Beremo in se strinjamo, da pravice potujejo v paketu z dolžnostmi. Ko smo postali polnoletni, smo dobili nekaj dodatnih pravic, od volilne pa vse do pravice nakupa alkohola in tobaka, vendar smo zraven fasali tudi dolžnosti. In baje se teh zavedamo veliko slabše kot prvih. Dolžnosti nam pogosto veliko manj dišijo in se jih tudi lepo izogibamo, če je le možno. Danes samo o eni in sicer o dolžnosti pomagati sočloveku v stiski.
Zvečer na parkirišču se zaslišijo glasni kriki. Moški z eno roko drži žensko za njeno desnico in s svojo desno roko udriha po njej. Ona se glasno upira, poskuša izviti iz primeža in občasno pade po tleh. Po sprehajalni poti mimo parkirišča se vijejo večerni pasanti. Zatopljeni v pogovor ali premišljevanje čudežno ne slišijo klicev na pomoč, temveč nadaljuejo po svoji poti. Dokler se končno ne najde nekdo, ki iz mobilnega telefona obvesti 113 in čez nekaj minut je tam patrulja. Je pa res možak zaslišal klic in pred tem že uspešno zviznil med bloki. Klicalec se mora pogovarjati s policisti in podati opis storilca. Neprijetnost. Za mnoge celo takšna zoprnost, da tega klica ne bi naredili. Sicer dobri državljani, vendar “kar je preveč, je pa preveč”. Naj se zmenita sama, to ni moj problem. Potem bom pa moral še hoditi na sodišče in bom imel težave. Naj to uredi Država, zakaj pa nič ne delajo. Prizor se zaključi.
Reševalno vozilo drvi iz postaje proti kraju prometne nesreče. Baje je nekdo ujet v pločevini. Reševalec oddaja zvočne in svetlobne signale nujne vožnje, težko bi jih spregledali ali preslišali. Pa vendar pri semaforju stoji avtomobil na poti, v njem v lagoden telefonski pogovor zatopljen voznik, ki ne ve nič o tem, da bi bilo dobro svojega štirikolesnika malo umakniti. Začuden je in jezen, kaj se ljudje vtikajo v njega, nima nič z vsem skupaj. Pustimo naj ga pri miru. Reševalec odpelje svoj slalom in nadaljuje vožnjo.
Leto kasneje je tisti mimoidoči, ki je poklical 113, vabljen na sodišče v zadevi družinskega nasilja. Nihče mu sicer ni razložil, kako to poteka, kakšna vprašanja lahko pričakuje. Svoji dolžnosti se ne bo izmaknil, videl je tisto, kar je pač videl. Resnico. Ni mu ravno lahko, še nikoli ni bil v takšnem položaju in znanci mu govorijo, da je pa res budala, da se je vmešal v neko zadevo z ljudmi, ki jih niti ne pozna. 5 minut pred 10. uro živčno vstopi v sodno hišo. Kmalu je poklican v dvorano, kjer zdaj prvič po letu vidi nasilneža na nekaj metrov. Povedati mora svoje osebne podatke tudi bivališče, kar mu ni prijetno. Sploh ne. Po glavi se podijo pomisleki, ali je bilo to vredno truda in ali bo čez nekaj dni imel kak obisk na svojem domu. Občutek dolžnosti ga je gnal v to in baje ima prav.
V soboto se na kosilu srečajo člani družine ponesrečenca iz prometne nesreče in voznica, ki je bila dva avtomobila za krajem nesreče. Dekle je bilo med prvimi pri zveriženi pločevini, po svojem znanju je poskušala nuditi prvo pomoč ukleščenemu fantu. Do prihoda reševalcev, ki so potrebovali kar veliko časa, je bila ob njem. Kasneje se je izkazalo, da je bilo za njega prepozno. Družina umrlega se ji želi oddolžiti s povabilom na obletnico in baje bo to postala neke vrste vsakoletna tradicija. V spomin in zahvalo za njen pogum.
Po tem planetu hodita dve podvrsti ljudi. Homo sapiens egoistikus in homo sapiens humanus. Težko je vedeti na oko, katerih je več. Včasih imamo občutek, da je drugih le za vzorec, patetična manjšina tistih, ki posedujejo pogum in zavedanje, da imajo kot predstavniki človeške rase tudi dolžnosti do drugih. Vladajo nam prvi, na odločujočih položajih v družbi so prvi, milijone kradejo prvi in masovno sporočajo, da je njihov pogled na svet pravilen. Tisti drugi pa vreden zasmehovanja. Ta trenutek na nekem mednarodnem terminalu nekega letališča sedi eden izmed drugih. Deluje, da je v svojem noro pogumnem dejanju ostal precej osamljen. Naivni dečko bo moral plačati za svojo odkritost.
V naši domovini nismo prepričani, če je izraz “žvižgač” primeren, če je v duhu SSKJ ali gre za še en bedast prevod iz angleščine, ki siromaši naš jezik. Sicer pa itak ne poznamo cele zgodbe in se raje ne bi odločali. Mogoče je fant samo agent kakšne diktature, preračunljivec, ki bi naredil vse za lastno promocijo, tudi zapustil družino. Raje obrnemo stran, klik, bolj varne teme. Vročine letos ni za pričakovati, razprodaje bodo kmalu in prijatelj je objavil tako simpatično fotografijo svojega sinka na morju, da moram stisniti gumb v podporo. Grem naprej. V zasebnih sporočilih me čaka prošnja prijateljice, če bi šel za njo pričati na sodišče, saj sem bil pogosto poleg, ko jo je oče njunega otroka žalil in grozil. Zastanem za trenutek in nežno izbrišem sporočilo. Če bo kdaj kakšno vprašanje, bom rekel da ga nisem nikoli prejel, kakšna tehnična napaka. Uh, to je bolje. Angleški prestolonaslednik se bo verjento zibal v slovenski zibelki. Poglobim se v razglabljanje o tem, kakšnega spola bo mali Anglež ali Anležinja in kakšno ime mu ali ji bo podeljeno. Zdi se mi, da ko kliknem na glasovanje o imenu, bistveno prispevam k napredku človeštva.
Matic Munc 16.7.2013