Angleški mojster filmskih socialnih komedij in dram Ken Loach v svojem odličnem izdelku Išče se Eric, kjer zafuranega luzerja srednjih let pred gotovim samomorom rešuje sam bog nogometa Eric Cantona, položi na jezik enemu izmed stranskih likov izjavo: “Lahko izdaš svojo družino, vendar nikoli ne smeš izdati svojega kluba.” Seveda je v Angliji lahko pripadnost svojemu nogometnemu klubu vredna veliko več celo od lastne biološke družine.
In kakšno zvezo imata ti dve anekdoti s tem zapisom? Mene namreč v tem trenutku zanima, kdaj in kako sem postal član globalne koruptivne družinice z nebroj člani, strici, tetami in kopico otrok. Očitno sem bil v to družino nekega dne prav lepo sprejet in danes ni preveč dobro, če proti tej družini rečem kako žal besedo, saj me bo postrani gledala mala stotnija srditih bratrancev, ki takšnega početja kot je govorjenje resnice pač ne odobravajo. V primeru, da bom trmasto trobezljal svoje nebuloze recimo o tem, da cel kup javnih uslužbencev prejema polno nadomestilo za prevoz na delo, čeprav bi lahko že najbolj hripavi vrabci hropli o tem, da se v resnici več njih vozi na šiht in domov po principu solidarnosti, se to ne bo končalo dobro. Pa sem za priemr vzel eno takšno malenkost, da o njej skoraj ne bi veljalo izgubljati besed. Nepokornega člana familije je potrebno najprej opozoriti, potem, opozoriti malo ostreje in nazadnje izločiti kot zadnjega pankrta, da ne bi slučajno še kdaj sanjal o kakšnih privilegijih družinskega člana. Če izdaš svoj klub, je huje kot izdaja prave družine.
V Sloveniji, ki je res malo večja razprostranjena vasica, ki se rada postavlja s tem, da je država, vlada tako ali drugače nekaj družin, katerim je bolje biti bolj zvest kot svoji rodni družini. Drugače je lahko po tebi. Te familije se ne prepoznavajo po priimkih ali kakšnih zapletenih prostozidarskih pozdravnih kretnjah. V eno izmed njih smo bili mimogrede sprejeti s trenutkom, ko smo v svoji bližini dopustili, da se je takšna ali drugačna netransparentnost zgodila in dogajala. Ko smo družno zamižali na eno oko, ko se je neka majhna anomalija zgodila in potem dalje tudi dogajala. Se razumemo? Nihče ni brez greha pri tem in ravno naša soudeležba v tej malenkostni grešnosti nas je naredila za dobrega člana družine. Sam se lahko prepoznam kot člana družine Javnih uslužbencev, ki nas je celih 160.000 in več in kjer se tolerira kronično nestrokovnost, lenuharjenje, igranje pasjanse, obiske nakupovalnih središč v času terenskih obiskov, drobne zvijače s potnimi stroški, funkcionalno nepismenost, počasnost odločanja, pristranskost odločanja in še kup malenkostnih grešnosti. Stopnico višje postanejo te napakice v sistemu že kar obsežne napake in na vrhu družinske piramide že orjaške anomalije, ki so cokla razvoja te iste Slovenije.
Ne pozabimo, da s svojo tišino in toleranco do drobnih spodrsljajev dajemo dovoljenje do napak višjega razreda. Pravzaprav smo postali nekakšni sostorilci, ki imamo za svojo tišino tudi svoje ugodnosti. Nismo žrtve družbenega pritiska, ohranjamo službe in svoj dušni mir. Kot člani velike srečne družine si tudi ne smemo dovoliti pomoliti glave iz tega ugodnega povprečja nepoštenosti, ker bo drugače bolelo. Kako izven načina našega razmišljanja je šele misel, da bi se uspela večja skupina članov družine upreti takšni družinski dinamiki, se upreti kulturi “fotrov in matk”, ki vneto kradejo tako kot dedki in babice, in izločiti prav njih – glave družin. Da bi bil enkrat za nekaj časa mir in da bi se lahko v miru pomenili, kakšnih pravil bi se celo lahko vsi držali in ne bi bila na škodo obče etike in morale. Takšna misel je seveda razlog več za izločitev tistega gumpca, ki jo izreče.
Hvala za idejo tega zapisa enemu izmed tistih samostojnih in pokončnih modelov, ki so trmasto zavrnili vsa povabila v koruptivne družinice. Zato danes plačuje ceno – težje živi, kot pankrt in izobčenec se mora za svoje preživetje potruditi veliko bolj od koga drugega. Mu je pa ostala njegova integriteta, kar je vrednota, ki je ni na tržišču. Ali jo imaš ali pa si jo izgubil enkrat za vedno.
Matic Munc, 5.8.2013
