Če boste s to tematiko privršali do kakšnega strogega strokovnjaka za dušeslovje, ne boste naleteli ravno na navdušenje. Pojma psihopat in sociopat sta nekako na robu pravilne strokovne izreke, praktično populistična pankrta nauka o človeku za vsakdanjo uporabo. Tako ju boste težko našli v resnih buklah in slišali v učenih razpravah, za domačo uporabo pa oba pojma kar dobro delujeta. Prvi, psihopat, je neznansko osebnostno moten osebek brez kančka čustvenega in moralnega čuta, ki svojo dejavnost na tem planetu največ investira v kakšno hudo kriminalno dejavnost in se recimo pojavlja kot množični morilec. Mnogi avtorji kriminalk v tujini so zaslužili bajne denarce samo na podlagi opisov takšnih likov, ki jih po pravilu lovi kak seksi, pameten in s travmo zaznamovan detektiv. Psihopati potem končajo v strogo varovanih zaporih, iz katerih čudežno pobegnejo in nadaljujejo svoje sejanje groze. Pisatelj napiše še tri nadaljevanja, pobaše dodatno zajetno vsoto denarčkov in neprijetni lik v zadnji sceni zbriše s planeta v strelskem obračunu. Sam, detektiv namreč, jo odnese z ne preveč prijetnim strelom v ramo, lopatico ali golen. Tako ga lahko potem v bolnišnici obiskuje seksi zdravnica, policistka ali nepremičninska agentka in pisatelj lahko dobrohotno zagrne zaveso dogodkov.
Psihopati ne uspevajo ravno dobro na Slovenskem. Nimamo jih v izobilju, ker nekako pogoji niso pravšnji. Vseeno smo premalo odtujeni in preveč družabno in družbeno povezani, da bi takšna oseba brez čustev in etike dobro uspevala. Recimo. Imeli smo Trobca in Pluta, ki se nekako kvalificirata za to etiketo, nam blizu pa sta grozo sejala Fritzl in Priklopil, ugrabitelj Natashe Kampusch, ki sta v naših očeh z lahkoto psihopata po predstavi, ki jih o takšnih imamo. Pri nas doma pa … slabo. Ali dobro seveda, kakor obrnemo in pogledamo. S stališča varnosti povprečnega Janeza in Micke odlično, saj se tako zmanjšuje možnost, da postaneta žrtvi nekega poblaznelo pametnega serijskega ubijalca, s stališča radovednega znanstvenika, ki ga takšni izrodki človeške vrste morebiti celo privlačijo, pa žalostno in borno.
Da nas ne bi žalost predolgo pestila, se lahko lahkega srca zadržimo pri drugi trditvi – sociopatov pa … ho ho, teh nam pa ne manjka! Sociopat, ponovno ljudsko, je človeček, ki prekomerno uživa v družabnih odnosih, ki jih izkorišča za svoje manipulacije, stikov s svojo vrsto ne navezuje iz prstnih nagibov, temveč ravno obratno. Zlobno se navezuje na sočloveka, mu leze pod kožo in od tam izvaja svoje podle nakane. Čemu sledi sociopat, kaj ga rajca, če rečem po domače? Najbolj pogosto moč, denar in seks. Ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno vse troje. Moč ali oblast v vsaki obliki ima nor privlek za takšno kreaturo in išče jo povsod. Denar in seks pa nekako sledita ali hodita vštric.
Moram vam zaupati, da je o tej temi že veliko najti na internetu. Mnogi slovenski blogerji in avtorji počasi in pronicljivo odkrivajo to zanimivo podvrsto homo sapiensa. Ob tem sicer sivijo lasje resnim dušeslovcem, ki tudi te kategorije uradno ne priznavajo, vendar je za povprečnika pomembno, da se razumemo. In razumeti pojav in obseg delovanja sociopata je lahko precej esencialna lastnost preživetja v tej sodobni džungli norcev, verižnikov, tajkunov in druge sodrge. Kako torej preživeti med klapo smrduhov?
Najprej je potrebno sovražnika prepoznati in spoznati do obisti. Glej ga! Ravno tamle gre eden! Šarmanten, zabaven, lahko skromen in lahko ambiciozen, prilega se aktualni družbi kot tesna rokavica roki. Maček sedmih življenj, večni funkcionar, ki v življenju ni naredil dobesedno ničesar. Iz niča pa ustvarja dober vtis. Nedolžnim deklicam na lica prikliče zardelost, poštene mame bi ga imele za zeta in babice častijo njegovo fotografijo. Tudi pri moških brez lastne hrbtenice in stališč zbuja občudovanje. Ups, skoraj sem zapisal tako, kot da sociopat nastopa zgolj v moški obliki, kar bi bila velika napaka. Sladka mala sociopatka, duša vsake divje zabave ter sol in poper poslovnih dogovorov je lepotica, s katero bi marsikdo rad preživel življenje do točke, ko spozna zver v njej. No, tam mnoge mine volja do življenja takega, kaj šele z njo. Imamo sliko? Se nam sanja, o kom teče beseda? Dobro, gremo dalje.
V katerih okoljih, poslih in službah sociopati uživajo kot mlad medved sredi divjega panja? Politiki, gospodarstveniki, policisti, vojaki, svetovalci, nevladniki, terapevti, psihologi in psihiatri so lahko poklici, ob katerih morate v dvomu dvigniti obrv in sumiti. Vsaj zasumiti. Ne seveda trditi, saj je vmes med tistimi, ki zvesto opravljajo te dolžnosti in službe tudi dovolj iskrenih in poštenih ljudi, ki ne izkazujejo takšne osebnosti. Vendar pozor! Tukaj nam na pomoč skočijo odstotki. To je tisti konec tega zapiska, kjer bom napisal »po nekaterih raziskavah«, vendar teh raziskav ne bom navedel in bom s tem pri vas vzbudil vtis, da sem v resnici načitan in z ažurnimi podatki naphan pisec. Torej – po nekaterih raziskavah je v teh rizičnih poklicih med 20 in 25% sociopatov, medtem ko v povprečni populaciji harajo v zgolj 5-odstotnem deležu. Zdaj imate ključ! Ko ste v sobi z vsaj štirimi politiki/gospodarstveniki/policisti/psihologi (vstavite poljubno) je statistično zelo verjetno, da je vsaj eden izmed njih sociopat, seveda pa ste lahko kar vi in je zadeva zaključena. Opravljena!
Kljub dejstvu, da je sociopat zgolj splošno popularna ali celo žurnalistična etiketa človeka, ki bolno manipulira s čustvi drugih v socialnih odnosih, jo lahko imamo tudi za skupni pojem več motenj osebnosti, ki jih strokovnjaki tlačijo v skupino B po uveljavljeni ameriški klasifikaciji DSM (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders), ki je trenutno v veljavi v svoji 4. ediciji, torej DSM-IV, prihaja pa 5. izdaja, če vas ravno zanima. Ob tem visokem jeziku bi znal tudi veščak dušeslovja zamlaskati z jezikom in pritrjujoče pokimati, da je pa tole vseeno resna zadeva. Torej, v omenjeni skupini B motenj osebnosti najdemo štiri klinične označbe, ki bi skupno lahko sodile pod poljudne sociopata – narcis, histrionik, antisocialnež in bordeline. Vsi štirje dajo veliko na vtis, ki ga naredijo pri opazovalcih, čeprav na različne načine.
Narcis nam je dobro znan, če le nismo preveč špricali pri pouku umetnosti ali zgodovine. V primeru vaših izostankov v ključnih momentih klesanja temeljev vaše klasične izobrazbe naj vam bo v pomoč le priklic slike državnega voditelja, ki vneto maha z zastavo v upanju, da ga bo kdo opazil in ste tam. To je torej narcis. Histrionik je tista daljna teta, ki ima vedno prav. V debatah se nežno prerine v ospredje pogovorov in poskuša s sočnimi anekdotami in prilikami iz svojega pestrega življenja začiniti izmenjavo besed, vendar vedno in zgolj z namenom, da na koncu izpade najbolj pametna in edina, ki vse ve. Toliko o histrioniku. Antisocialnež je klišejski kriminalec, ki se požvižga na zakone in norme družbe in jih nekaj pokrši že ob zajtrku in jutranji kavi. V resnici prebije veliko časa po zaporih, saj prihaja z zakonom neprestano navzkriž. In za konec usodni mejni borderline. Mojster čustvene manipulacije, izsiljevalec in nepredvidljivec. Ob prvem kontaktu z njim veste, da je nekaj narobe in si želite čim prej stran. Vendar se vas lahko oklene kot zaljubljena hobotnica in vas duši. Čustveni tobogan je njegovo igrišče. Zajeban karakter. Borderline. Tako, to so štirje tipi večje skupine sociopatov, štiri variante na izbiro.
Zdaj ga/jo poznamo in zdaj smo ga/jo tudi že malo spoznali in prihaja dober trenutek, da se naučimo rokovati s tako beštijo, če je že tako pogosta. Najbolj nerodno pri celi zadevi je, da glede na družbene funkcije, kjer se sociopati pojavljajo, obstaja ogromna možnost, da boste na njega naleteli osebno ali pa vas bodo z njim in njegovimi izjavami bombardirali preko medijev, saj bo tako ali drugače postal mnenjski voditelj vašega naroda, predsednik tega ali onega, skratka glavna faca v mestu. Za takšne pojavne like je najboljši ukrep gumb preklopi/izklopi na vašem televizorju, premik miške na bolj zabavne vsebine ali še kakšna oblika elegantne umika navalom sociopatske govorice in pojave. Dejstvo, da klapa takšnih osebkov sicer uničuje vašo deželo in dela iz vaših sonarodnjakov bebce in sluge pokorne je sicer žalosten, je pa tudi vaš vpliv na takšno dejstvo ničen. Zato, brez panike in raje na bolj zelene pašnike.
V primeru, da se sociopat pojavi v vašem ožjem osebnem prostoru, so potrebni bolj radikalni ukrepi. Ko ga/jo prepoznamo, ga/jo moramo držati na distanci, ki je v metrski enoti enaka držalu povprečne metle – torej ne spustimo zverine v svoj osebni prostor. Glede na to, da se hrani skoraj izključno z čustvenim vidikom odnosov, ne ponudimo v prehrano nobene takšne vsebine, ki bi tudi na daleč dišala po emocionalnosti in vpletenosti v odnose. Po domače, ostajamo dolgočasni, hladni in nezainteresirani in molimo Boga, Višnuja, Alaha ali drugo božanstvo na skrivaj zelo vneto, da sociopat izgubi zanimanje za nas in se poda na lov nekam drugam. To je še najboljši nasvet za vse manj izkušene. Ako ste v tem trenutku doživeli razsvetljenje, da si delite mizo in posteljo s sociopatom ali sociopatko, ročno vstanite, pustite računalnik prižgan, saj so minute življenjsko pomembne. Bežite stran. Magari v gatah ter z denarnico in mobilcem v roki. Bežite za življenje. V primeru, da imate s sociopatom otroka, potem ste do določene mere zakleti za nekaj desetletij. Tu ni pomoči. Sprijaznite se. Lahko se tudi napijete. Večkrat. Nič ne bo pomagalo glede samega osnovnega dejstva, bo pa na določeni točki lažje prenašati.
Bolj napredni adepti se bodo mogoče odločili za odkrit spopad s sociopatom na njegovem področju. To pa pomeni, da bodo namerno še bolj intenzivno manipulirali čustva, žonglirali z odnosi in ga/jo poskušali pobiti na njegovem terenu. Igra ni brez tveganja, sploh ne. Igrate proti mojstrom zlorab in mahinacij in vi ste zgolj zagret amater. Vložek je velik, celo vaša duševna dobrobit. Zato ne igrajte, če niste spretni. Sociopat vas zlahka pohrusta. Samo poglejte, kaj so uspeli narediti iz naše uboge Slovenije! Od nje je ostal zgolj skelet zmahane kokoši.
V tej točki vaš avtor počasi že izgublja zanos in zamah mu peša, zato se tudi nenadoma od vas poslovi. Srečno.
