Pred nekaj dnevi sem moral opraviti tistih nekaj nakupov, ki mi ne morejo uiti. Ne želim moralizirati o prekomernem nakupovanju, čeprav je to že malo grozljivo videti. Nočem. Pač vsak po svoje. Med ljudmi se že zadnji dve leti po pravilu gibljem s slušalkami, potopljen v svoj svet. Ne želim prekomerne interakcije in upam, da ljudje to vedo. Ne vedno, a tudi o tem nočem pisati. Želim le z vami podeliti svoja opažanja. Verjamem, da niti sam ne nosim ravno veselega obraza, vendar je meni to normalno kot sem napisal v prvem odstavku. Vendar … Tudi na obrazih vseh tistih, ki se baje noro veselijo okraševanja, nakupovanja in druženja ne vidim nasmehov, ne vidim sproščenosti. Sploh ne! Gube zaskrbljenosti med očmi, trpeče in utrujene oči, naveličanost v kotičkih ustnic …
Dobro vem, da v javnosti vsi nosimo svoje bolj ali manj neprebojne maske, nismo pristni, vsi do določene mere narejeni, vendar … Saj je vendar čas veselja! Pričakoval bi vsaj nekaj tega. Pa tega ne vidim. Hitim mimo stojnic z alkoholi, mimogrede ošvrknem skupine in vidim tako vdanost v usodo in vidim pijansko veselico. Radosti pač ne. Po vsej verjetnosti sem to samo jaz, ker sem pač tak. Vidim več slabega in težje tisto dobro.
Berem zlagane slogane podjetij, ki vabijo k nakupu tega ali onega. Skupaj tvorimo spomine. Veselo in srečno. Povezani in srečni. Zraven polikane fotografije popolnih družin, ki se zbirajo ob družinskem obroku, nasmejani si delijo darila, veseli eden drugega. Praznična pravljica za tolažbo, umetna slikanica za odrasle. Nič ne rečem, v mnogih od nas tli vroča želja, da bi enkrat res doživeli popolnost objemajoče družine, ki se zbere ob praznovanju in vključuje vse svoje člane, ne glede na različnosti in posebnosti. Vendar … To je zgolj želja, manj realnost.
Te vrstice pišem za tiste, ki se mogoče včasih počutimo krive, ker ne zmoremo vse te barvitosti pozitivnosti, ker deluje, kot da nekaj delamo narobe. Tudi za tiste, ki morate ves čas odbijati verjetno povsem dobronamerne poskuse ljudi, da vas potegnejo na vrtiljak praznikov, kjer boste z njimi rajali. Ne gre. Nima smisla, da slepimo sebe in druge. Ne gre. Tudi žalost je zelo vredno čustvo. Pomembno za razumevanje nas samih, mehko in boleče, vendar dragoceno. Ponuja možnost razmisleka, kaj smo počeli in kam gremo. Sprejemanja krhkosti naših življenj, minljivosti … Je to lahko občutek tudi praznike? Je to dovoljeno?
Zadnja leta so nas vse dala na preizkušnjo. Mnogo se je spremenilo, nam naložilo velika bremena, nas lomilo pod težo. Na tej poti smo izgubili veliko ljudi, ki so nas zapustili. Včasih deluje kot da se znan svet počasi in zanesljivo sesuva. Ob tem rušenju smo zmedeni, negotovi in celo obupani. To pa je za mnoge realnost, ne umetne slike idile. Ne bom napisal, da vas razumem, ker niti sebe ne, bom pa zapisal, da vas sprejemam tudi takšne – žalostne, osamljene, umaknjene, vendar zelo človeške. Mirne dneve ljudje.