Številke. Vsaka tretja ženska je žrtev nasilja. Dejstvo. V čakalnici pri zdravniku se ozrite okoli sebe in poskušajte izločiti tisto tretjino, ki je že doživela nasilno dejanje. Žrtve nasilja so moški, sicer v manjšem številu pa vendar. Nasilje ne izbira po spolu, starosti in socialnem statusu. Je grozljivo dejstvo našega bivanja, ki ga ne moremo spregledati. Kako zelo se motim! V resnici ga redno spregledujemo na vsakem koraku, ker smo tako naučeni, ker nam je figo mar ali ker se nam vse skupaj ne zdi tako hudo. Pod vsemi članki ozaveščanja je bilo omogočeno komentiranje spletnih trolov, ki so ponovno izlili svoj gnev. Vse skupaj je feministična zarota in jamranje nesposobnih moških. Potem, ko so udarili zadnjo piko na svoj prispevek, so trikrat udarili na usta svojega bližnjega in se ob bližnjem šanku nasmejali lastni duhovitosti. Alkohol omenjam v isti sapi, ker smo v Sloveniji narod pijančkov, ki je mimogrede najbolj pogost sprožilec nasilja, vendar nam to ne pomeni kaj dosti. Še vedno pijemo in še vedno žalimo, udarjamo, posiljujemo in zatiramo, ne glede na to, koliko posebnih dni si bo svet še izmislil. Konec koncev pa je podobno tudi drugje.
Ljudje smo agresivna vrsta. Tako smo si pokorili ta planet in vsa druga bitja. Hvalimo se s svojim gospostvom, kar nam Zemlja vrača s tem, da nam kaže, kako neznatni smo v resnici. Pa nič ne de, tega ne opazimo. Tako bodo mnogi tudi nad to kolumno le zamahnili z roko, saj je le plod bebljavega gospodiča, ki rad pametuje. Zakaj potem sploh pisati? Prav gotovo ne zaradi prepričevanja prepričanih, tako na strani nasprotnikov nasilja kot tistih, ki ga dnevno počnejo. Prvi ne bodo izvedeli nič novega in drugi bodo še naprej ostali enako primitivni kot prej. Smisel ima zaradi sive sredine, neodločnih. Tistih, ki jih med nami ni tako malo, ki nihajo in se sprašujejo. Dvigniti glas, ko tepejo nekoga poleg mene ali ne, se postaviti v bran žrtvi mobinga ali ne. Zaradi njih pišem.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 29. novembra 2014
