Vsak dan jih valimo na tisoče, še več zapišemo. Graviramo statuse na različnih družabnih omrežjih, misleč, da bodo kot klinopis ostali za večno. Potem pa vse tiste, ki gredo v veter in eter. Klepetamo, delimo stališča, pogosto neumnosti in mimohodne krilatice. Skratka – naše besede. Mogoče deluje na prvo oko nepomembno, vendar se ne strinjam. Besede so pomembne, predvsem zaradi pravega pomena, ki ga nosijo. Človek, nevrotično in osebnostno moteno bitje, lahko večino svojih tegob pripiše napačnemu kodiranju, besedni komunikaciji. Tako natančni in v resnici tako lažni, večpomenski in zavajajoči.
Znanec je navrgel nekaj teh primerov napačnega razumevanja in jih po spominu zapisujem. Mešamo vztrajnost in trmo, ne ločimo med iskrenostjo in grobostjo, brezglavost zamenjujemo za pogum. V neki točki nam vse deluje enako, pusto, brez pomena. In to ni prav. Ker obstaja razlika, ker v resnici ni vse isto. In potem kar žebramo besede brez razumevanja. Včasih je ta kakofonija nekih zvokov moteča in včasih nevarna.
Takšno srečanje, ko slika je in ni tona, se mi je zgodilo včeraj. V Državnem zboru smo obeležili prvi mednarodni dan boja proti spolni zlorabi in smo govorili napačne besede eden mimo drugega. Politiki, vajeni fraz, so hvalili lastna prizadevanja in aktivisti nevladnih organizacij so opozarjali na nedopustne napake našega sistema. Nismo se slišali. Spoštovani Boris Cavazza je z iskreno besedo lastne izkušnje poskušal prebiti ta zid nerazumevanja in ko je ob sklepu s treskom zaprl mapo je še nekaj časa odmevalo v dvorani hrama demokracije. In potem je bilo vse isto. Nekoristno žužljanje napačnih besed se je nadaljevalo. O tako pomembni temi, zakaj slovenski izvedenci trpinčijo slovenske otroke in zakaj se pri nas preganja veliko premalo storilcev, smo govorili napačne besede. Ponovno.
V prihodnjih tednih pričakujem atomski val napačnih besed za napačne pojme. Vstopamo v referendumsko kampanjo, kjer bomo imeli možnost odločati o nečem, o čemer ne bi smeli imeti pravice odločati. Ker nas nič ne briga. Pa vendar bomo. Ker so varuhi Ustave to sramotno dovolili. In v tem dolgem teku za ali proti bodo padale besede. Grozne, žaljive, lažne, grobe. Očitno, ker ne ne znamo drugače. Ker se v čisto zares, v resnici, sploh ne znamo več pogovarjati. V sogovornika lajamo slogane, ki so tisti trenutek popularni. Zelo redko začutimo za izrečenimi besedami tudi pomen, ki se skriva. Premalo razmišljamo in preveč sikamo.
Človekova govorica je izjemno lepo orodje, ja tudi orožje. Očitno z večjo lahkoto zapišemo nekaj ostrega kot to povemo v obraz, vedno varno skriti za svojimi tipkovnicami in ekrani z zadoščenjem zabelimo kakšnemu nasprotniku kakšno ostro. Sreča nas skoraj zalije, ko stisnemo tisti enter in gredo besede v vesolje. Redko se vprašamo, ali so točne ali napačne. Bi imeli dovolj poguma nekomu iz oči v oči povedati, da je smrduh, ki ga je potrebno iztrebiti s tega planeta? Težje. Vendar bomo to počeli ponovno, že naslednji teden. Vsaj na spletu. Naduto izkoriščamo svojo sposobnost tvorjenja besed in jih pljuvamo okoli sebe. Še zadnja možnost. Še minuta. Usedite se sogovorniku nasproti. Poglejte ga v oči. In mu povejte iskreno, ne grobo, kaj mislite. Bi šlo?
Sobotna kolumna je bila napisana za časopis Svet24 in sicer za izdajo dne 14. novembra 2015
