Zbudim se in ob prižigu računalnika izvem, da Tina Maze po prvem teku veleslaloma vodi. Hkrati naši hokejisti polnijo mrežo Avstrijcem in se jim obeta uvrstitev v četrtfinale. Norooo! Takoj sem povsem zbujen, navijamo divje in strastno. Računalniški ekran je razdeljen na dvoje, v enem kotu drsajo Risi, v drugem lovi Tina stotinke. Jeeeeeee! Oboje se izide, nova zlata medalja in zmaga 4:0 proti severnim sosedom. To je tako nagrada za dolga leta treningov vseh kot najboljši odgovor večnim kritikom. Bravo naši od srca!
Sem navijač, priznam. Rad gledam šport, skoraj ni pomembno kateri, vendar ne obsedeno. Najraje v živo če gre. Od nekdaj navijam za HK Jesenice, ki bo ostal moj klub za vedno. Tako je bilo mogoče zato, ker sem rojen v Kranju, v porodnišnici seveda, in se imam za polovičnega Gorenjca. Bilo je tudi draženje sošolca Tomaža v osnovni šoli, ki je zagreto držal pesti za Olimpijo in lahko sva uspešno špikala eden drugega v času legendarnih dvobojev v 80ih. Zdaj so malo drugi časi, moj klub obstaja skoraj samo še na navijaškem šalu. Žal. Nekdo je uničil tradicijo, zaradi pohlepa po denarju in popolne nesposobnosti. V zadnjih letih sem včasih šel tudi na kakšno tekmo EBEL lige, ko je igrala Olimpija in takrat navijam za Slovence. Ne morem biti tako govno, da bom držal pesti za Avstrijce proti zelenim. Na lastne oči sem videl sredi Tivolija, kaj pomeni avstrijski vpliv na potek tekme, trenerje, ki kričijo na sodnike, da ti spremenijo odločitve. Gre za denar. Gre za vpliv. Gre za avstrijski ponos. To je njihova liga, kjer so tujci le gostje za drobtine z bogatunove mize. Zato se nam narodni ponos dviguje, ko zadolžena država, ki ima vsega 148 registriranih hokejistov premaguje bogatejšo sosedo.
Naše življenje med olimpijskimi igrami je povsem razsuto. Malo delamo, veliko komentiramo. Koncentracija ni prava, ves čas škilimo na kak ekran in neprestano se nekaj dogaja. Dobrih 14 dni popolne obsedenosti, socialna omrežja gonijo samo Soči in imena naših športnih junakov in junakinj. Delo stoji. Močno dvomim, da si je Coubertin v najbolj divjih sanjah zamišljal, da bo spodbudil globalno evforijo takšnih razsežnosti. Poleti in pozimi. Izmenjaje na dve leti po ključu iz sredine 90ih. Iz povsem marketinških razlogov, da se atrakcija malo porazdeli. No, francoski baron Pierre de Coubertin je razmišljal o vzrokih za francoski poraz v francosko-pruski vojni (1870-1871) in sklenil, da je treba izboljšati telesno pripravljenost francoskih vojakov. Coubertin si je igre zamislil kot način zbliževanja narodov, na katerem bi se mladeniči in mladenke pomerili v športnih disciplinah, namesto da se spopadajo v vojni. Oživitev olimpijskih iger je po njegovem izpolnjevala oba zastavljena cilja. Namreč, oživili naj bi legendo o antičnih olimpijskih iger, o katerih obstajajo številne legende in noben dokument. Po eni od njih naj bi bile prve igre povezane z antičnim grškim pojmom ἐκεχειρία (ekeicheiria) ali olimpijskim premirjem. Torej, v času iger se je položilo orožje.
V današnjem času je takšen olimpijski pacifizem zgolj smešna ideja. Kruta zaušnica stanju brez vojn so v času Sočija posnetki iz Sirije in v zadnjih dneh ponovno iz Ukrajine. Bivši šahovski svetovni prvak in zdaj opozicijski politik in glasen Putinov kritik Gari Kasparov je na twitterju izjavil, da je bil Janukovičev napad na protestnike dne 18.2.2014 dobro planiran ravno zaradi preusmeritve pozornosti zaradi Sočija. 25 mrtvih v enem dnevu. Če je šah na robu športa, je boks povsem znotraj. Eden od voditeljev ukrajinske opozicije je Vitalij Vladimirovič Kličko ali doktor Železna pest. Na ulicah Kijeva umirajo ljudje v medsebojnem obračunavanju med protestniki in policijo in Kličko jih verjetno ne more več nadzorovati. Danes so se razširile govorice, da bo Janukovič uvedel izredno stanje, ugasnil internetni in mobilni signal in na ulice poslal vojsko. Ukrajinski športniki zapuščajo Soči, saj je doma državljanska vojna. Šport in politika.
Politika in šport. Tesno povezana že dolgo. Nima smisla na dolgo razpravljati o tem, samo omenim Berlin in 1936, terorizem v Műnchnu 1972, bojkot zahoda Moskve 1980 in bojkot vzhoda Los Angelesa 1984. To so samo večji politični vplivi, manjših je bilo na kupe. Putin vodi državo, ki sistematično krši človekove pravice. Bičanje ruskih kozakov članic skupine Pussy Riot je samo incident, ki je ušel v svetovne medije. Mednarodni olimpijski komite je obsodil provokacijo feminističnih pankeric z barvnimi balaklavami in potem obsodil tudi reakcijo kozakov. Oboje je bilo narobe so se odločil modri starci olimpijskega gibanja, nikomur se ne smejo zameriti, mirijo in vozijo dalje. Pa niso Rusi edini in najhujši, samo na tapeti so trenutno. Sicer pa, katera od svetovnih sil ne krši človekovih pravic? Kitajska? Združene države Amerike? Zatiranje ljudi, prisluškovanje, mučenje in ubijanje nekako zbledijo ob športnih dosežkih. Veliki športni dogodki so izjemna priložnost za promocijo nacionalnega ponosa in politikov ter za izrazito prikrivanje resničnih dogodkov. To je tudi glavna tema tega prispevka – preusmeritev pozornosti.
V zadnji oddaji Radia Kozmos (http://maticmunc.net/radio-kozmos-oddaja-005-koperfild-efekt/) sem napovedal daljši prispevek o tej temi in to je to. Najprej nekaj medijskega gradiva, da se bomo lažje pogovarjali.
Wag the dog (slovenski prevod Pasji dnevi je docela zgrešen) je odlična in ostra filmska satira, ki ho lahko samo priporočim nekomu, ki ga današnja tematika zanima. Izkušeni doktor spina, igra ga Robert De Niro, in filmski producent v upodobitvi Dustina Hoffmana, združita moči pri ustvarjanju lažne vojne, ki jo ameriški predsednik potrebuje za prikrivanje spolnega škandala. Sliši se zelo znano, Monica Lewinsky je šla na kolena za dobrega predsednika Billa leta 1995 in dve leti kasneje smo dobili takšno filmsko verzijo. Za deželo, ki jo morajo ZDA namišljeno napasti pa so izbrali Albanijo. Zakaj Albanijo? Zakaj pa ne! Wag the dog nam v uri in pol pokaže del politične umazanije, ki na medijska platna slika tisto, kar v določenem trenutku želi. In mi goltamo, gledamo, poslušamo in …verjamemo. Saj je bilo vendar na televiziji!
Doktorji spina so mojstri preobračanja pozornosti, spina ali obrata. Lansirajo lažne informacije, drugačne informacije, upoštevajo specifike javnosti in jih vodijo za nos kot veliko čredo ovčic. Za svojo dejavnost uporabljajo množico trolov, nekaterih profesionalnih in drugih amaterskih sociopatov, ki brez realnega življenja visijo na spletnih forumih in komentirajo vse in vedno na svoj način. 24 ur dnevno so pripravljeni biti žaljivi, speljevati vodo na svoj mlin ali pisati neumnosti. Profesionalni trol je v službi doktorja spina, packa spletni svet s točno izbranimi lažnimi podatki na točno določenih mestih s točno določenim namenom. Lahko igra vlogo butastega trola, agresivnega trola ali celo prijaznega trola. Berite slovenske spletne forume. Srečali boste tako sociopatske amaterje in plačane profesionalce, ki zgodbe zvračajo v namen doktorjev spina. Da, dogaja se tudi pri nas.
Gremo naprej. David Copperfield je čarodej bleščečega nasmeha, sicer je že malo izven forme, vendar 57-letnik velja za najbolj komercialno uspešnega iluzionista vseh časov. V svojih najbolj zlatih letih je izginil Kip svobode, levitiral preko Velikega kanjona in se sprehodil skozi Kitajski zid. Mojstrsko je izkoriščal preusmeritev pozornosti. Nimam pojma kako, njegovi triki še vedno jemljejo sapo. Zato sam uporabljam izraz Koperfild efekt, kar je enkratna in šokantna akcija, ki povzroči masovno preusmeritev pozornosti.
Preusmeritev pozornosti pa je bistvena dejavnost tistega, čemur mnogi rečejo PR. Odnosi z javnostmi smo rekli pred leti, zdaj pa je vse pi-ar. Vsi so piarovci, sploh pa tisti, ki tega ne obvladajo in v političnem marketingu in političnem PRju je takih največ. Na slovenskem političnem podu mrgoli različnih šalabajzerjev in grebatorjev, svetovalcev za marketing in drugih čarodejev. Očitno, sicer nekoliko amatersko, slovenskim politikov svetujejo preusmeritev pozornosti. Za takšne trike seveda nujno potrebujejo medije, ki servisirajo takšno početje. Pa poglejmo, kaj smo prikrili v času Sočija.
Slovenija ima že registriranih 130.000 brezposelnih in med mladimi odstotek takšnih brez službe že drvi proti številki 40. Država, politika in vlada nimajo pametnih odgovorov, vendar so lansirali program Jamstvo za mlade. Po pregledu na spletu dostopnega materiala je jasno, da se balonček vlade razpoči – Jamstvo za mlade ukinja subvencije za samozaposlitev in ne uvaja nič novega, le celo serijo delavnic, tečajev in drugih »pripomočkov« za lažjo zaposlitev organizirano predaja ekipi zunanjih sodelavcev, ki bodo za te usluge državi plačani. Nobenega jamstva, nobene nove službe, nobene perspektive, zgolj poraba javnega denarja.
Področje zdravstva, tako zdaj že vemo ob zadnjem odstopu že bivšega ministra, je povsem okuženo s korupcijo. Junak, ki naj bi se lotil tega Avgijevega hleva, ni znan. Nihče noče. Nihče ni dovolj močen, da bi začel razbijati bogate lobije, ki živijo na račun bolezni. In potem politiki sedijo in gruntajo. Pozabili so že na alarmantna sporočila s tega področja in najdejo persono, ki bo prevzela ta resor. Nikogar ne motijo njene povezave z naročili medicinske opreme, nikogar ne motijo njene izjave, da bo treba v tej državi za zdravje plačati več iz vašega žepa. Novo ministrico za zdravje je v času, ko pišem te vrstice, potrdil resorni odbor. Lagodno plava proti stolčku. Nič se ne zgodi.
Bosancem je prekipelo. Upor se je začel v Tuzli in pljusknil v Sarajevo, Goražde, Banja Luko in še kam. Ljudje so revni, lačni, brez služb. Oblastniki bogatijo, blebetajo neumnosti kradejo, kar se lahko še ukrade. O dogodkih v naši neposredni soseščini ste izvedeli nekaj, vendar vsekakor precej malo. Za obstoječo oblast je tukaj pomemben spin v smeri, da se ljudje doma slučajno ne bi spomnili, da so razmere v Sloveniji sicer veliko boljše kot v Bosni, vendar da gre vse v isto smer. Novice o Bosni lahkotno prekrijejo.
Domov smo dobili informativni izračun nepremičninskega davka. Zakaj že? Zakon je v ustavni presoji, vendar naša država ponovno zapravi za pošiljanje morebiti ničvrednih papirčkov denar, jezi nas z vsotami na teh položnicah, ki to niso. Čemu?
Za konec pa seveda – nova zadolžitev za 3,5 milijarde EUR. Naša država se zna samo še zadolževati, kdo bo plačal zapitek pa nas briga. Uspeh finančnega ministra? Nova kreda? Tisti dan je bila novica na mestu 7 ali 8 med poplavo športnih novic. Kljub megastičnemu dogodku v Sočiju bi si to vseeno zaslužilo več pozornosti, vendar je bil spin moment odličen.
Ves politični marketing ta trenutek delajo naši odlični športniki. Borijo se zase, del izkupička pa poberejo politiki. Vodja države, ki očitno niti ne ve, da je tudi vrhovni poveljnik vojske, obljublja ceneno drsanje v urah. In pobira drobne točke simpatičnosti, na katere nasedamo. Človek dela, saj ga vidimo, kako maha z zastavo. Budi v nas nacionalni ponos, ga širi … v prostem času pa predsednik razmišlja, kako bodo nacionalni ponos lahko namazali na kruh kot dober putr.
V ponedeljek 24. februarja olimpijski ogenj ne bo več gorel. Goreli bodo ognji v Kijevu in v Siriji kot so goreli pred in med igrami. Tudi mi bomo ostali v točno istem govno, v katerem smo bili v začetku tega meseca. Ponovno bomo lahko navijali, vsak za svoje politične pajace, za »naše« in tolkli po »vaših«. Narodne enotnosti je spet konec, iger je konec, igra se nadaljuje.
