Čudno bi bilo, če na dan dogodka Teci z(a) Mišo ne bi nastala sobotna kolumna v tem stilu. Namenjena je vsem Mišam tega sveta, za katere velja navijati.
Nič posebnega nismo. Ljudje namreč. Nismo najhitrejši, že kuža nas prešiba sto na uro, kaj šele gepard. Ne vidimo dobro, sokol se temu smeji. Nismo močni, v naravi je veliko močnejših bitij. Tudi prav lepi nismo, recimo veliki panda je materi naravi uspel veliko bolj srčkan. Prav tako ne slišimo dobro, ne vohamo in še bi lahko našteval. Torej, nismo nič posebnega, pa smo vseeno zavladali temu planetu. S kombinacijo agresivnosti, sposobnostjo koordiniranega delovanja v plemenu in zapleteno govorno komunikacijo smo se povzpeli na vrh evolucijske piramide. In kaj tam počnemo? Večinoma samo veliko »štalo«.
Glede agresivnosti smo še vedno daleč največji strokovnjaki, izmislili smo si zelo zapletene načine izžarevanja naše lastne napadalnosti, tako v konstruktivni smeri kot zelo pogosto v povsem uničujoči in negativni. Pri komunikaciji nam ni para kar se tiče različnih kanalov, preko katerih nekaj sporočamo drugih ljudem. Že mogoče, da delfini s svojimi piski spuščajo v ocean kompleksna sporočila o svojem počutju, vendar SMS-ja med pogovorom po Skypeu medtem ko plavutkajo mimo Havajem še vedno ne znajo oddati. Hm, motim se. Vojaški delfini, opremljeni z GPS oddajnikom počnejo nekaj takšnega, vendar jim je to seveda nastavil človek. Internet je naše kanale sporočanja spravil na deseto potenco in kdor v sodobnem času ne sporoča svojih počutij, dnevnih obrokov ali rezultata v kakšni igrici celemu svetu, praktično ne obstaja. Tako intenzivni komunikatorji smo.
No, glede povezovanja v plemena pa smo nazadovali. Solidarnost, ki je bila vedno lepilo naše družbe, pogosto peša. Država je na višji nivo prenesena plemenska skupnost, kjer smo del skrbi za sočloveka delegirali nekomu drugemu. In te funkcije država pogosto ne opravlja. Enostavno ne skrbi za naše soljudi. Prepusti jih usodi, česar še mnoge zveri ne storijo. Zato je današnja sobotna kolumna posvečena mali borki Miši. Rodila se je s cerebralno paralizo in človeški zdravniki so ji napovedali invalidski voziček. Neki drugi ljudje, ki se ukvarjajo z gibalnimi težavami otrok so trdili, da bi se z dovolj strokovne telovadbe mišice Miše dovolj okrepile, da bi lahko hodila. Vendar država noče plačati stroškov fizioterapij.
Mišina starša sta bila pred dilemo. Sprejeti napoved invalidnosti ali se boriti dalje, da bi Miša enkrat hodila. Izbrala sta drugo težko stezo in tako kažeta pot tudi drugim s podobnimi težavami. Zagnala sta široko akcijo Help Miša Walk, ki domuje na internetu in prosila ljudi, ki jim solidarnost ni tuja, da pomagajo pri plačilu stroškov terapij. Ljudje po celem svetu so se odlično odzvali in vsak dan dokazujejo, da povezovanje v veliko pleme še vedno ni umrlo. Miša ima danes v ljubljanskem Mostecu celodnevni dogodek, na katerega ste še vedno vabljeni, saj bo trajal do 17. ure. In seveda – Miša bo hodila. Kmalu. Samostojno. Za mene je Miša ena od ambasadork prihodnosti, podobno kot mali Rene, ki so mu želeli nogo celo odrezati. Zato navijam za oba, vsak dan. Če bo prihodnost v rokah in nogah takšnih oseb, potem se nam ni bati. Trenutno pa je položaj slabši. Država ni naredila svoje naloge. Ponovno. Ljudje pač. Še je upanje v nas same.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 25. aprila 2015 – na dan dogodka Teci z(a) Mišo
