Nekaj malega o stereotipih (sobotna kolumna)

Navadil sem se, da je manjši del ljudi trdno prepričan o mojem rednem uživanju drog. Ravno včeraj je neki veseli fant na hodniku namigoval, da so moje vnete rdeče oči posledica prevelike količine marihuane. Dečko ni upošteval, da sem zadnjih nekaj ur buljil v računalniški monitor in zadnjo noč slabše spal. Ni vedel, sklepal je. Neverjetno navihan in prepričan je deloval. Prejšnji teden je v razburjenem telefonskem klicu neznana gospa trdila, da jemljem kokain. To trditev je podkrepila s tem, da imam tatuje in pirsinge. Skratka, zaradi videza nas nekateri predalčkajo po svoji predstavi. To je ona od pojavnih oblik stereotipov. Stereotipi so zelo škodljiva napačna prepričanja, ki sledijo vzorcu posploševanja in kjer lahko tli sovraštvo do različnosti. Vsak izmed nas jih ima, vendar si to težko priznamo. Tako je nastala kolumna. 

Nimam namena pisati o mnogih marginalnih skupinah, ki so v Sloveniji še vedno označene slabšalno ali celo zaničevalno, saj nimam toliko prostora. Nam pa mora biti jasno, da je takšnega gledanja res veliko in še vedno ni prijetno biti drugačen v naši ljubi deželici. Vprašajte drugačne. Ne, danes samo nekaj besed o močno zakoreninjenem stereotipu matere, o katerem sem v zadnjem tednu veliko premišljeval. V naših predstavah je nežna in ljubeča mati svetleč lik, na piedestal postavljena madona z detetom. Na srečo je v mnogih primerih res tako, da otrokom matere nudijo zaščito in varnost, seveda pa to nudijo tudi stabilni in ljubeči očetje. Tudi takšni obstajajo. Problem nastane, kadar slišimo za zlorabe otrok, v katerih so matere aktivno sodelovale ali vse vedele in dopuščale. Tako so zapustile svojo opevano vlogo zaščitnice in celo namerno škodovale svojim otrokom.

Ko se to zgodi, in verjemite, se dogaja, se za mnoge stereotipna vloga matere močno zamaje. Zmedeni so. Ne morejo verjeti. Dvomijo. Sprašujejo se, kako je to možno. Ljubi moji, na tem svetu je možno resnično vse. Kadar pojave gledamo in sprejemamo točno takšne kot so, brez predhodnih sodb in predalov, lahko zagledamo surovo resnico. Pogosto ni prijetna, je pa resnična. Na tej točki se lahko vprašamo, ali imamo raje prijetno lažnivo podobo v naši glavi ali bolj kruto resnico? Mogoče moramo svoje predale premetati in na novo opredeliti pojme in kriterije, na podlagi katerih sodimo ljudi okoli sebe. Sistem stereotipov je v resnici naporen, do nas prihajajo različne informacije, ki se s stereotipi ne skladajo. Moramo jih namerno spregledovati ali nasilno tlačiti v kategorije, kamor ne sodijo. Pri vsem tem mnogim ljudem delamo veliko krivico. Tako tistim, ki so lažno označeni kot v primeru zlorabljenih otrok njim samim, saj zanikamo njihova pričanja, kjer so matere tudi zlobne in škodljive.

Ljudje me sprašujejo za nasvete o vzgoji otrok in odnosu do najstnikov. Včasih jim moje besede potem niso všeč in zabrusijo, da ne bodo poslušali nekoga, ki še sam nima otrok. Odgovorim jim, da potem verjetno res bolje, da ne sprašujejo mene, saj kot starši verjetno res vedo, kaj je najbolje za njihove potomce. Prav gotovo pa ne bodo poslušali nasvetov tetoviranega in s pirsingi prebodenega tipa, ki takoj, ko odloži telefon, potegne črtico belega prahu in mogoče čez zvrne liter vodke. Hik.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 25. oktobra 2014