Pred enim letom je bila Slovenija obsojena na Evropskem sodišču za človekove pravice, ker je sistematično mučila osebo. Da, pravilno ste prebrali, obsojeni smo bili zaradi državnega mučenja. Primer Y proti Sloveniji je odmeval na zadevnem sodišču, prav tako ga ugledne pravne fakultete dajejo kot primer katastrofalne prakse kakšne države. Da, to je naša domovina. Sodba pa ni odmevala v naših medijih, državi organi so jo osramočeni želeli hitro pospraviti pod preprogo. Ponavljam, da vam bo bolj jasno – Slovenija je sistematično mučila osebo Y. Ne, to ni zgodba kakšne primitivne diktature ali represivnega režima, to je zgodba evropske države, v kateri živimo. Slovenija je kršila Konvencijo o človekovih pravicah in to zelo. Takšne sodbe postanejo del pravnega sistema Evrope, upoštevanja vredne odločitve.
Glede konvencij, ki so nad zakoni in ustavo držav, imamo v Sloveniji zelo zanimiv odnos, recimo dvoličen. Želimo biti civilizirana država in takšne akte tudi precej redno podpisujemo in kasneje v parlamentu tudi ratificiramo. Pri tem pa pozabljamo, da jih moramo sčasoma tudi vpeljati v našo lokalno zakonodajo in se jih držati ne glede na to, ali smo to že zapisali v naše zakone. Konvencije niso zbirka želja in napotkov, temveč so konkretni členi, ki so tudi neposredno izvršljivi. Ta del gre slovenskim organom izredno težko po grlu.
Pred petimi leti smo s kolegi skušali pojasniti slovenskim organom to podrobnost o neposrednem izvrševanju konvencij, vendar nas skoraj nihče ni želel poslušati. Vsi so trmasto zgolj citirali slovenske zakone, da tudi nezakonite. Nekateri ljudje so zaradi posledic tega nerazumevanja končali v zaporu in nekateri trpijo posledice še danes. To je verjetno cena, ki jo plačaš za razbijanje zastarelega mišljenja. In eno petletko kasneje ugotoviš, da je vredno.
Poslanka Državnega zbora je v neformalnem pogovoru rekla, da je celotni slovenski zakonodajni sistem tako kaotičen, da ga nihče več ne more rešiti. Tako stališče je malo brezupno, sam menim, da bi se morali lotiti reforme in popravkov. Drugače se bo kaos povečeval, to zmedo bomo prepustili našim zanamcem, ki bodo plačevali visoko ceno naše neodločnosti. Ko bodo enkrat postale odškodnine zaradi nezakonitega delovanja države astronomsko visoke, se bodo mogoče zdramili birokrati. Do takrat pa bodo le odstopali direktorji, sistem pa bo ostal enak. Javnost ima pravico vedeti, kakšen je način dela v naši državi in kdor temu reče »ulica« tvega, da konča na smetišču zgodovine.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 28. maja 2016 in zdaj še tukaj
