Ali se sploh zavedamo oziroma bolje – si želimo zavedati, da Slovenija temelji na mnogih povsem zgrešenih in gnilih temeljih? Da nam ni pomoči, če ne bomo začeli povsem na novo? Naša država, ne več zasanjana dežela, temveč prava država žal temelji na kopičenju materialnega bogastva, korupciji in nacionalizmu. Na takšnih osnovah noben projekt ne more uspeti, kaj šele država. Zgradba, ki je nastala na tej podlagi, je zdaj prežeta z gnilobo, vsi poskusi sanacije zgolj podaljšujejo agonijo. Gangrenozna država počasi crkuje pred našimi očmi, delamo pa se, da nas bo rešila naslednja reforma. Nepopularno mnenje, vendar moram – začeti bi morali znova, s povsem novo družbeno pogodbo, česar pa verjetno nihče ne bo zmogel. Tako bomo pač relativno hitro tonili v lastnem blatu.
Tole je za dolgo, upam, da za vedno zadnji politični blog, ker na to temo ni več kaj napisati. Mogoče vse skupaj zveni katastrofično, pretirano, napihnjeno in malo blazno, vendar mi je iskreno tudi povsem vseeno. To še napišem o naši politični situaciji in o tej temi umolknem, saj obstaja marsikaj drugega, o čem velja pisati. Bratje in sestre sodržavljani, ste opazili, kako smo nekje na poti od leta 1991 do sem zamenjali frazo »ukradel je veliko denarja« za frazo »uspelo mu je«? Častimo naše samonikle uspešneže pod pretvezo, da gre za dobre gospodarstvenike. V resnici so naši mnogi na videz uspešni poslovneži pravzaprav spretni tatovi iz polpretekle tranzicijske zgodovine, ki so se dobro znašli na pravih koncih ob pravih časih. Vsa čast izjemam seveda, vendar o njih ne teče beseda. Da se spet ne bodo počutili užaljeni napačni naslovniki, tisti pravi pa se bodo seveda v kotu hahljali in pač preštevali milijone. Ali ste za to, da gremo še zadnjič po neki poti spomina, da pogledamo te naše slavne temeljne kamne, na katerih sloni uresničenje domnevnih tisočletnih sanj domorodcev tega območja – naša država, naša ljuba Slovenija?
Trgovci z orožjem
Trgovci z orožjem skupaj s svojimi privilegiji, ki izhajajo iz te rabote, še danes trdno držijo enega od temeljnih kamnov. Medtem ko smo različno stari sanjači izgubljali čas na dolgih posvetih o utopični »deželi prijaznih ljudi«, so pragmatični militaristi nabavljali orožje predvsem zase in ga kasneje po visokih cenah in za debele provizije preprodajali dalje po vročem Balkanu. Slovenci smo bili pač v tem obdobju trgovci s smrtjo. Nekateri so si na poti nagrebli zajetno osebno premoženje, predvsem pa so ustvarile trdne povezanosti bratov v orožju, ki so bili v tistih zapletenih časih na pravi strani, torej naši. Nekateri zgolj s svojimi kontrabantarskimi kombiji, drugi na krmilu državnih podjetij za pranje denarja in trgovino z orožjem ter tretji s takrat rastočim političnim vplivom, ki je odpiral vrata. Iz teh navez so nastala doživljenska pajdaštva ljudi, ki jih povezujejo nevarne skrivnosti slovenske države. Kje so danes ti pajdaši? Nekateri so trmasto lezli po birokratskih lestvicah do uglednih vodilnih položajev v državi, drugi so nagrabljeno premoženje izkoristili za začetke poslov in postali novodobni poslovneži, spet tretji so ostali karierni kriminalci. V resnici med njimi ni velikih razlik, zgolj v formi. To so očetje in matere naše države, česar si nočemo priznati. Svojo dediščino, tako materialno kot etično ti naši državni starši zdaj že nekaj časa predajajo svojim potomcem in naslednikom, naslednji generaciji slovenskih politikov, poslovnežev in kriminalcev. Za svoje početje imajo dovolj finančne osnove ter zaslombo v zavezi molčečnosti – eden drugemu varujejo hrbet, ker ko nihče ne spregovori, so vsi varni. Tisti, ki spregovorijo, se jim zgodi nesreča. Se je že zgodilo. Slovenija je mafijska država.
Družbena stanovanja
Slovenci nismo znali upravljati lastne države, ki se je kar naenkrat zgodila, s seboj pa nosila vse slabe posledice desetletij življenja v socializmu. Neuki demokrati so želeli s tranzicijo opraviti hitro in čim manj boleče, pri tem pa naredili velikanske in nepopravljive napake. Ena takšnih je bila sistem privatiziranja družbenih stanovanj. Ponudba je bila velikodušna in dobra za mnoge – za relativno ugodno ceno si lahko odkupil prej družbeno stanovanje v katerem si živel. Cena? Sitnica bi rekel Sir Oliver, nekaj tisoč nemških mark, daleč od tržne cene. Nihče od snovalcev te reforme očitno ni razmišljal o možnosti hromečega strahu za mnoge starce in starke. Brez zainteresiranih sorodnikov jim je bil v nastalem položaju tudi ta denar astronomsko prevelik ali pa enostavno niso razumeli, kaj se dogaja ob slovesu starega znanega sistema. Takrat in še pogosto od takrat dalje je Slovenija kot država pogrnila tudi na polju iskrene in jasne komunikacije s svojimi državljani, z razlago tega kaj se dogaja. In ta strah ljudi so uspešno blažili spretni verižniki s kovčki denarja in enostavno rešitvijo – oni bodo prestrašenim starcem odkupili stanovanja s pogodbo, ki prejšnjim stanovalcem omogoča preužitek do smrti, lastništvo pa pripada verižniku. Nihče ne bo nikoli vedel, koliko »kapitala« so si tako navlekli danes ugledni poslovneži, ki so bili takrat zgolj spretni manipulatorji. Računajte – eno stanovanje za 10.000 nemških mark je danes vredno 200.000 evrov ali več. Pet takšnih stanovanj – en milijon, kapital, ki se lepo veča skozi leta. Se ne spomnite fantov v svilenih oblekah in s kufri, ki so iskali te prestrašene starce in jim ponujali rešitev? Jaz odkupim, ti živiš do smrti, vse je ok, stanovanje je moje. Lahko jih poiščete na seznamih najbogatejših Slovencev. Zadnjič sem bral nekaj o enem takem, ki ima nekih 400 milijonov evrov pod palcem. To ni »star« denar uspešnih poslovnežev, to so mladobogataši, ki v resnici niso poslovneži, so samo spretni dilerji. Danes njihove mlajše klone vidite v podjetjih za uvoz mask v času korone, pa tudi dobavitelje medicinske opreme in druge preprodajalce. Slovenija temelji na preprodaji – začeli smo z orožjem, zraven so bile droge, prostitutke, stanovanja, zdravila na nerazviti jug Balkana in še in še.
Certifikati
Naslednja modra ideja sveže pečenih demokratov! Vsak državljan Slovenije bo postal delničar družbenega premoženja. Vsi smo bili kapitalisti. Se spomnite? Zajela nas je vročica, kako bomo vnovčili svoje certifikate. Nekateri so dolge ure stali v vrstah za delnice uglednih slovenskih podjetij (Petrol, Lek …), mnogi pa smo se pustili nategniti našim bančnikom, ki so prodajali zgodbice o varnosti naložb v sklade. Ker gre za razpršeno premoženje, ker je varno. Atena 1, 2, 3, takšni in drugačni skladi, za katerimi so stale na videz uglede osebnosti slovenske ekonomije. V resnci se je ta kapital sfižil, izginil, splahnel. Državljani kapitalisti smo zaigrali svoj izmišljeni denar na državni certifikatni loteriji, bogatele so banke in njihovi upravni odbori. Zasnova naših bančnikov, ki to v resnici niso – so še ena vrsta pohlepnih preprodajalcev, tokrat certifikatov. Ali je to premoženje sploh obstajalo? Je bilo vse fiktivno? So se banke zaradi tega res okrepili, državljani pa seveda izgubili? Danes tega ne ve več nihče in tudi nikogar kaj dosti ne zanima.
Izbrisani
Etični poraz je Slovenija doživela z izbrisom ljudi. Izbrisani bodo ostali večen madež, konkreten dokaz brutalne nacionalistične maščevalne politike takoj po osamosvojitvi. Ker smo se šli birokratski genocid, ker smo želeli imeti samo »naše« v državi, ne pa slučajno tistih, ki so na plebiscitu glasovali proti, ker očitno so bili tudi taki. Saj ni bilo 100% ZA. Vmes smo izbrisali ljudi, ki niso imeli z vsem skupaj nobene veze. Jim vzeli osnovne državljanske pravice, zaznamovali cele družine za desetletja. Etična napaka je bila ogromna. Nikoli ne bi izginila. Ne gre za spomenike in odškodnine, gre za načrtno dehumanizacijo. Prijazni Slovenci nismo tako veliko streljali in nismo rezali grl, raje smo rezali osebne izkaznice in uničevali potne liste. Birokratski morilci.
Naši in vaši
Ko smo prevzeli zasnovo državnega aparata iz prejšnje socailistične republike in iz tega naredili državo, je bil aparat majhen. Danes je celotni državni javni sektor ogromen. Ne govorim o kritični infrastruktueri, ki je seveda nujna (gasilci, medicinsko osebje, šolstvo, …), govorim o množici uradov, direktoratov in agencij. Ker smo se šli tri desetletja negativno selekcijo ob vsaki menjavi oblasti. Naši politiki že leta 1991 niso bili politiki po profesiji, temveč ljudje lačni oblasti in takšni so še danes. Oblast pomeni moč za njih, ne pa delovanje za dobro drugih, torej ljudi. Ne, delovanje za nas in naše je pomembno. Svoje ljudi na položaje. Če ni prostora, ustanovitev novih agencij, služb, celo ministrstev. Njihovo zavarovanje z trdnimi pogodbami. Ko pride nova oblast jih ne more odpustiti, zgolj preparkira jih na druga mesta, zaposli pa svoje nove. In tako trideset let. Vsi imajo službe, vsi so parkirani za vsak primer, če naša opcija spet pride na oblast, jih bomo potegnili iz kleti v prvo nadstropje, njihove pa skrili v klet. To se gremo tri desetletja. Stari kadri SD, LDS, SDS, NSi so parkirani po celi državi. Nepotistična birokratizacija nas je zadavila. Zadavili smo sami sebe.
Korupcija
Sistemska korupcija je postala naše državno načelo, ker gre za izmenjavo uslug na različno močnih nivojih. Jaz tebi, ti meni. Poslovno in politično uspešnost smo zamenjali za mafijske izmenjave uslug in pretakanje državnega denarja. Ker ga je veliko. Investicije, nabave, reforme … K temu koritu so tri desetletja pripuščene različne svinje, kjer politična barva ni tako pomembna, bolj ostri komolci in znanstva izpred 30 let. Ko smo še švercali pištole čez mejo z Avstrijo. Ko smo še kupovali stanovanja za bagatelne cene. Ko smo postajali borzni posredniki z nepombnimi papirčki. Ko so se velika državna podjetja privatizirala na lepe oči, ne zaradi sposobnosti ali dejanskega vložka kapitala. Naši direktorji so ostali socialistični direktorji. In tako je naša tranzicija precej boleča in še kar traja. Na poti smo povsem pozabili na šolstvo, socialo in zdravstvo v smislu resnične spremembe teh stebrov, temveč smo jih pozabljene sesuvali, obremenjene s sistemsko korupcijo.
Salonski revolucionarji
Kje so danes gibalci sprememb iz konca 80ih let prejšnjega stoletja? Kje so vsi glasni nosilci novih družbenih gibanj istega obdobja? Kje so vsi pankerji? Različno. Nekateri so razočarani že davno utihnili, saj njihov glas v vreščanju večine ni bil več slišen. Mnogi pa so se dobro prilagodili. Tudi oni so »znašli«. Vodijo projekte, takšne in drugačne. Najdete jih v vseh sferah naše družbe – od kulture, preko regionalnega razvoja, kmetijstva, sociale, šolstva, do skrbi za okolje, prostorskega načrtovanja in dalje … Imajo trdne finančne navezave na projektna sredstva iz domovine in matere Evrope ter živijo dobro. Mogoče zasedajo kakšno manj pomembno birokratsko mesto v mestu ali državi, kjer so parkirani do upokojitve. Nimajo težav. Prilagodili so se. Njihov uporniški glas je malo skrhan in tišji, v resnici ga ni več. Na nostalgičnih srečanjih svoje generacije zgolj vzdržujejo podobo večnega upornika, čeprav to že dolgo niso več. Danes se jih lahko samo zahvalimo za ves doprinos k projektu Slovenije in jim damo kakšno priznanje za minulo delo.
V resnici (prvič)
V resnici ne naredimo nič proti nasilju, ker so glavni nasilneži na vodilnih položajih naše države. V resnici ne naredimo nič proti spolnim zlorabam v naši državi, ker so glavni posiljevalci in zlorabitelji na takšnih in drugačnih pomembnih položajih v naši državi. V resnici na naredimo nič proti korupciji v naši državi, ker so najbolj podkupljeni na pomembnih položajih v naši državi. V resnici ne naredimo nič proti velikemu gospodarskemu kriminalu belih ovratnikov nič, ker so glavni storilci, ponovno, na pomembnih položajih v naši državi. V resnici ne naredimo nič proti organizirani prostituciji in preprodaji drog nič, ker so glavni potrošniki in preprodajalci prijatelji na uglednih položajih v naši državi. Ne vem, kako je vam, meni je slabo, ko vidim fotografije teh naših voditeljev. Šopirijo se na prireditvah, razstavah in podelitvah. V resnici za sabo puščajo žrtve – nekatere posiljene, druge razvrednotene, tretje obubožane, četrte zlomljene in pete celo mrtve. Tako ali drugače. V resnici smo v primežu kriminalcev.
V resnici (drugič)
V resnici zapiramo in kaznujemo majhne brezvezne kurje tatove, pijance in zablodele duše, polnimo zapore z ljudmi na robu družbe, tiste z vrha pustimo ob strani. Ker vedo preveč o drugih, ker imajo pestre zadeve v svojih sefih, ker imajo nevarne številke v svojih mobilnih telefonih. Ker lahko pokličejo tega ali onega in prosijo za zaščito in se ne bo zgodilo nič. Ker bi obsodbe uglednih škodile pretoku poslov, ker bi to vneslo nemir v ustaljen stroj pretoka denarja. Kriminalci eden drugemu varujejo hrbet, se trepljajo po ramenih in si delijo državne nagrade. Včasih kakšna pogumna duša začne projekt odstiranja zaves kriminala, vendar hitro trči v zavezo molka in spozna moč nasprotnikov. Kmalu začnejo zvoniti telefoni s prijaznimi napotki, mehkimi grožnjami ali celo bolj konkretnimi opozorili. Pusti to pri miru. Ne dotikaj se tega. Piši o čem drugem. Kaj ti je tega treba? V resnici živimo v kriminalni državi.
V resnici (tretjič)
V resnici smo žrtovali poštenost, integriteto, človečnost za uspeh na tranzicijskem trgu. Kot družba. Kot narod. Kot ljudje. Nekateri med nami so se dobro znašli, dobro in pametno so kradli ali verižili. Tako so postalu »uspešni«. Ko je bil čas za skok na politični oder, so skočili. Ko se je ponudil posel, so skočili. To so naši voditelji. Njih volimo. Včasih se malo prebarvajo, zamenjajo ekipo, malo izginejo pa se spet pojavijo. Iste face že tri desetletja, za njimi pa njihovi nasledniki in mlajši kloni. V drugi vrsti pa svetovalci iz ozadja, uspešni poslovneži, prekaljeni mojstri »piarja«, lobisti in komunikatorji. V resnici smo navadni državljani njihovi ujetniki.
V resnici (četrtič, petič …) ne želimo pogledati resnici v oči, ker je preveč boleče.
Zaključek
Otroci naših »uspešnih« politikov in poslovnežev imajo zdaj dovolj denarja, da gradijo in kupujejo drage novogradnje kot novo naložbo v nepremičnine, za oddajo naprej, za bogatenje. Srednjega razreda ni, je zelo veliko skoraj revnih ljudi, ki ne zaupajo več v oblast, v demokracijo, ki imajo vsega dovolj in nekako živijo. Zbirajo sličice najboljšega soseda, da bodo otroci imeli plišaste igrače in da bomo detergent in kavo kupili malo ceneje. To je realnost spodnjega razreda, eliti se ob tem smeji. Naredili smo s skupnimi močmi slovensko elito bogatašev, ki delajo majhne dinastije in predajajo svoja žezla svojim otrokom in vnukom naprej … Zdaj smo še izvedeli, da smo »amorfna gmota« v odnosu na »elito«. Ni jih več sram na glas povedati, da smo navadne smeti. Oni so pomembni in močni. Krog se vrti dalje, Sloveniji ni pomoči.
Podmladki političnih strank so polni takšnih krasnih otrok uglednih poslovnežev in politikov. Vsi čakajo v vrsti za funkcije, mogoče najprej službica v nekem uradu, potem malo Evropski parlament, mogoče volitve v državni zbor ali vsaj strokovni sodelavci stranke v parlamentu, diplomaciji ali na sodišču. Ugledni se poznajo me seboj, že desetletja kujejo posle, kujejo dobičke. Naši in vaši sicer, vendar si v resnici ne bodo nič hudega naredili, ker vsi povsem dobro živijo. Politične zdrahe za javnost so večinoma narejene za cirkus, da se malo dviga prah. Ko se ugasnejo kamere, so vsi skupaj na škampih v Operni kleti – rdeči, črni, vijoličasto pikčasti in njihovi svetovalci. Za posle gre.
Projekt samostojne Slovenije je propadel. Ideje te idilične dežele pod Alpami je samo še plakat v Muzeju novejše zgodovine. To je zatohla država povzpetnikov, polna nepotizma, birokracije in korupcije. To je država nerazgledanih primitivcev na položajih in uglednih bogatih kriminalcev. In to je tudi država vedno večje skupine napol obubožanih in razočaranih ljudi, ki nimajo vzvodov moči. Masa ljudi se žal ne zaveda kakšno resnično moč ima v svojih rokah, če ne bi več nasedala na floskule tako ali drugače prebarvanih verižnikov. Vendar je marketing premočan, obup pa prehud. Mogoče mogoče bo vsega tega sposobna generacija danes 20 letnikov, ki bi v resnici lahko pometla z vsemi starci in njihovi priležniki, ki vedrijo v Sloveniji 30 let. Pravzaprav z vsemi nami. Imajo to moč. Lahko pa tudi gredo drugam in si rečejo – ko vas jebe, Slovenija!
In tako gre h koncu upam zadnji politični blog za dolgo časa. Res ni tukaj več kaj povedati ali dodati. Vsakodnevne zgodbe so zgolj odslikava tega stanja, podaljški zavoženega projekta. Ne vidim nobenega smisla v pisanju podobnih tem, obračanju besed – temelj je gnil. Ker temelja ne bomo zamenjali nikoli, bomo zgolj neuspešno nametavali in reformirali zgrešeno. Na tak način nam ni pomoči. Slovenija, nisi več moja dežela. Žal.