Danes se končuje mali predpomladni trojček razmišljanj o prihodnosti Slovenije, če bi se je resnično kdaj lotila večja skupina ljudi, ki bi delovala izven poznanih okvirjev strank in obstoječega političnega sistema, kot ga poznamo. Že prejšnji teden sem zapisal, da je možnost uspeha takšnega gibanja žal majhna. Zelo daleč smo zabredli in zato ob koncu te serije še eno področje, ki nas tepe že četrt stoletja – brezciljnost.
Pred tedni sem najprej popolnoma osupel buljil v novico o izdelavi vizije na eni A4 strani, kasneje se je izkazalo, da gre za 88 strani, vendar me osuplost ni minila. Res je, da sem se lotil branja krepko preplačane Vizije 2050 in enostavno nisem mogel verjeti. Da se razumemo – vodenje Države dojemam zelo blizu vodenja zapletenega podjetja, kjer je kvalitetna vizija nujno potreben element. Nastalo skrpucalo seveda ni to, kar naslov obeta, temveč floskul polna srednješolska seminarska naloga ambicioznega dijaka. Zato ne moremo delovanja opreti na tako nesmiseln dokument, četudi ima na videz vizionarsko letnico in zraven vladni žig. Slovenija krvavo potrebuje usmeritev, vendar je tudi zdaj ni dobila in bo očitno še naprej blodila v polju brez cilja.
Spet bom za trenutek posegel v obdobje konec 80tih let prejšnjega stoletja. Takrat je bil cilj zgolj en in jasen – osamosvojitev. Z močnimi čustvi obarvan cilj se je ob uresničitvi izgubil, oziroma njegov pomen se je porazgubil in praktično nihče ni več vedel, kaj naj bi s tem počel. Iskreno si lahko priznamo, da smo imeli slabo roko pri izbiri naših voditeljev, ki so bili vsi po vrsti brez jasne in odločne vizije, po kateri poti bomo stopali. Druga Švica, kapitalistična meka, privatizirana post-tranzicijska oaza miru … kdo in smo kam gremo? Vmes so nam propadale cele veje industrije, drugi so nas tehnološko prehitevali in naši ljudje so vedno bolj pogosto pristajali v brezposelnosti. Vse napake prvih let samostojnosti zdaj plačujemo trikratno.
Do sedaj še nihče ni odkrito in neposredno pokazal lastne ideje, kako konkretno lahko naša družba pride do resnične družbe obilja, ki ni zgolj materialno, seveda pa ne spregleduje materialnega. Ljudje brez dela, brez možnosti, da sami poskrbijo za lastno preživetje, zanesljivo postajajo zlomljeni in obupani ljudje. Pogosto tudi jezni na cel svet. Tako se nam izgublja smisel, ki bi nas povezoval kot družbo in tudi narod. Proces močne individualizacije prvih let se je neslavno končal v zavisti, odtujenosti in egoizmu. Zdaj študenti prodajajo eden drugemu zapiske in svoje znanje ljubosumno skrivajo. Iskreno vam povem, da se mi ne sanja, kakšna naj bi bila ta generalna usmeritev, vem le, da naj bi odgovarjala na vprašanje, kaj za vraga bomo tukaj počeli, od česa bomo spodobno živeli in kako bomo razvijali tolerantno družbo ter ne družbe sovraštva in razdvojenosti.
Ponovno prebiram odlično knjigo Nejca Zaplotnika Pot. Prav gotovo že petič. Iz tega učbenika življenja odzvanja najbolj znan citat, ki ga je očitno želel Nejc sporočiti nam, sonarodnjakom: kdor išče cilj bo ostal prazen, kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Ta preprosta modrost nam očitno ni zlezla dovolj pod kožo, da bi jo znali preliti v resnično vizijo Slovenije.
Zadnja kolumna v seriji o Novih družbenih gibanjih je izšla v časopisu Svet24 v ponedeljek 27. februarja 2017