Nekega dne sva s sošolcem po šoli pohajala okoli Prešernovega trga v Ljubljani in na steni tiste zidane hišice, kjer je še danes trafika, se je pojavil grafit »NDG – nova družbena gibanja«. Bilo je leta 1988 in kar težko verjamem, da je tega že skoraj 30 let. Tri desetletja bodo minila točno takrat, ko bomo spet imeli volitve. Kot neke vrste svojo moralno dolžnost čutim, da vam skozi tri zaporedne kolumne sporočim svoje skromno mnenje, na katerih področjih bi neko sodobno, spet novo družbeno gibanje ljudi moralo delovati, če želimo, da je sprememba možna.
Žal je še vedno veliko ljudi prepričanih, da je korupcija zgolj tisto nečedno dejanje, ko nekdo pod mizo poriva kuverto denarcev, da bi se nekaj uredilo. Ta ozki pogled preprečuje, da bi ugledali razsežnosti sistemske korupcije, vpliva formalnih in neformalnih mrež v Sloveniji, ki držijo v krču nekako tri četrtine celotnega družbenega dogajanja in tudi vodenja. Poslanec Bojan Dobovšek o tem predava in piše, ni edini, vendar eden redkih. Povsod prisotna korupcija je postala tako običajna in vsakdanja, da smo že prepričani, da je to normalno. Vsekakor je to najbolj škodljiva disfunkcija naših medsebojnih odnosov.
S čim torej člani mrež trgujejo, če to ni nujno denar? Razumeti moramo, da so seveda finančne ugodnosti del celotne zgodbe, vendar zgolj sekundarne. Predvsem gre za sistem uslug in protiuslug, za pridobivanje družbene moči in lažnega ugleda, kar je seveda najlažje postoriti skozi vplivne položaje v gospodarstvu in politiki. Kot rečeno takšno delovanje seveda prinese tudi velike materialne koristi, vendar ne na način tiste umazane ovojnice. Bolj skozi »zaslužene« provizije, sejnine in povsem legalne plače. Na tej točki se spomnim ogabne resnice, kako je ob presenetljivi izvolitvi v sedanji Državni zbor eden izmed izvoljencev naroda zakričal: »To, pa imam dva jurja plače!« Takšne in drugačne združbe, nekatere povsem transparentne (stranke, klubi, zbornice in podobno) in druge skrite zaokrožene ob kozarčku konjaka in dobri cigari med prijatelji, so zgolj zlobni brat dvojček tako zaželenega mreženja. V čem je razlika?
Kadar sosed avtomehanik vzame v službo delovnega sina svojega svaka je to seveda privilegij, ki pa nima velikih družbenih posledic. Povrh vsega ste verjetno opazili, da gre za pridnega fanta, ki zna verjetno šraufati. Kadar koalicijska stranka, ki drži oblast nad slovensko socialo, za direktorje in direktorice centrov za socialno delo imenuje povsem nesposobne politične aparatčike s pravo članarino, postane to večji problem. Mogoče še bolj, kadar recimo na čelo protikorupcijske komisije celo šef države imenuje podobno osebo brez znanja, karizme ali kompetenc. Brez paranoje lahko ugotavljamo, da je sistematično obglavljanje še tistih redkih institucij nadzora nad nečednostmi del načrta omreženih. Nihče jim več ne gleda pod prste.
Avdicija v takšne skupine se začne z mladimi. Preden opazijo, postanejo del dolžniško-upniških razmerij in celotni koruptivni sistem se jim zdi pravzaprav dober. Moja generacija zamuja svoj trenutek odriva, upanje umira za naslednike in kadar postane večina družbe apatične je rešitev pred propadom nemogoča. Menim, da se nam čas izteka. Čisto resno. Gibanje ni nova stranka novih pohlepnežev in svežih vodij, je platforma ljudi. Milijon brezvoljnih ljudi čez leto in pol pomeni zmago koruptivnih.
Prva v seriji treh kolumn je izšla v časopisu Svet24 dne 13. februarja 2017