Izobražen človek bo dobil dobro službo, v katero bo hodil 40 let, za desetletnico bo dobil stensko grafiko in ob upokojitvi pozlačeno uro. Z zaslužkom in ob pomoči kredita banke bo zgradil hišo, vozil bo varen in velik avto, ki ga bo menjal na 5 let. Vsako leto bo za dva tedna odšel na morje k sosedom, kjer bo najemal vedno isti lep apartma z malo oddaljenim pogledom na morje. Štirikrat na leto bo šel v gledališče, dvakrat letno na dober koncert in za svoj konjiček bo zbiral znamke. Na nagrobniku mu bo pisalo – In vendar sem živel!
Zaradi vseh lepot takšnega življenja, kot sem ga opisal v gornjem odstavku, naši dragi in mili otroci, hodite v šole, da si boste vse to lahko privoščili, ker veste, to je to. To pač to življenje ponuja kot največjo dobrino uresničenega človeka. In sedaj … prosim, da iz spomina izbrišete takšno podobo, da jo zavržete kot bedno, podpovprečno, zavajajočo sliko. Pa tudi – mogoče je kdaj ustrezala resnici, vendar že dolgo ni nič tega res. Ostal je zgolj nek zamazan spomin na dobre stare čase. Zato nehajte mladino posiljevati z zgodbicami takšne vsebine, ker so milo rečene smešne. Kadar odrasli z njimi preveč težimo, celo ustvarjamo bodoče zlomljene ljudi. Pod prisilo bodo sicer sledili naši zgrešeni viziji, vendar bodo spoznali zablodo prepozno. Ko bodo sami odrasli. Preberite raje tole anekdoto …
Redni bralci teh vrstic zdaj že veste, da se po mestu veliko vozim z avtobusi, izpita za avto nisem imel nikoli, za bicikl sem pogosto veliko prelen in razdalje so običajno prevelike, da bi zgolj brusil podplate. In tako se je zgodilo, da že drugi teden zapovrstjo prihaja dogodivščina prav od tam – z busa. Oni dan sem se ležerno vračal domov z večernega posedanja ob bregu naše reke, ko sta na krpana stopila dekle in fant in na ves glas spraševala, v angleščini, če kdo ve, na kateri postaji morata sestopiti, če želita priti do naslova tega-in-tega. Slučajno je bil to tudi moj naslov in smo se zagovorili.
Stara sta 20 let, prihajata iz Belgije, tega zapisa ne bosta brala, oba izjemno odprta, simpatična in neškodljiva mlada človeka. Lotila sta se poletnega projekta, da boste prekrižarila mater Evropo povsem brez denarja. S seboj imata vsak svoj nahrbtnik in veliko dobre volje. Pa prazen žep. Prišla sta iz Madžarske in nekaj dni bosta tukaj, potem pa nadaljujeta v Italijo. Kaj jesta? Ljudje ju povabijo in jima podarijo hrano. Kje spita? Spoznata koga, ki ju povabi na svoj kavč – točno zato sta v večernih urah tudi šibala v moje konce. Kako se premikata? Uporabljata dobri stari avtoštop. In jima znese! Polna veselja in anekdot vandrata okoli. V njunih očeh je bil sijaj zadovoljnih mladih ljudi, zagorelih od poti in prašnih podplatov.
Naučeni smo, da mora biti vse po točno določenih pravilih in ujeto v rutine. Samo tako je možno in nič drugače. Dajte no nehat! Svet se spreminja, včasih na slabše in včasih na bolje. Vedno je bilo tako in vedno so obstajali tečni rigidneži. Nikakor pa svet ni statičen in tudi mi nismo statične figure. Premikajte se. Če drugega ne vsaj iz ene ulice v drugo, mesto, državo … Odprte oči in učenje na poti nam lahko odstre res nova obzorja. In poletje? Oh, za take avanture najboljši čas. Nekaj poguma in gremo!
Tale drobni zapis je nastal za namen časopisa Svet24, kjer je v soboto 30. julija 2016 tudi izšel
Fotografija je promocijska fotografija filma Kapitan Fantastični, ki ga boste lahko premierno videli v Kinodvoru v sredo 14. septembra 2016 ob 21:00. Avtor zapisa film vročično priporoča vsem, ki imate občutek, da je z našo realnostjo nekaj narobe. Pustite, da vam Viggo razloži!
