Piše Mirjam, da naj spet kaj napišem. Piše Luna, da mogoče razmišljamo podobno. Sedim z Miho na kavi in se strinjava, da tako ne gre več. In potem se še podam v kino pod zvezdnato ljubljansko nebo in mi še Viggo vse razloži na tak način, da mi postane jasno. Svet potrebuje spremembo, o tem ni dvoma. Tole ni plačana reklama, zgolj dobronamerni napotek, da si utrgajte v septembru dve uri in poglejte Kapitana Fantastičnega v Kinodvoru. V filmski zgodbi boste dobili potrditev vsega tistega, kar ob kavah, po mailih, na chatih in drugače razglabljamo tisti, ki se nam zdi ureditev našega sveta povsem preživeta in se nekaj grebemo v iskanju nove rešitve. Saj veste, ne poznam odgovora, kako naj bi živeli, samo prepričan sem, da drugače kot sedaj. Rešitev je verjetno preprosta, žal pa ni na dlani. Ne vidimo je, ker smo ujeti v svoje znane kroge razmišljanja, v predalčke, kategorije, pravila … dobro so nas natrenirali, da se nam možgani vedno sučejo po ustaljenih tirnicah in zelo težko stopijo korak v neznano. Temu stopicanju izven območja dolgočasno poznanega pravimo tudi preseganje cone udobja. In mnogim gre to težko, konec koncev tudi celi naši družbi bolj slabo,. Saj smo točno tam kot pred četrt stoletja – skozi šipo gledamo obet družbe obilja, vendar do nje ne zmoremo. Družbe danes ne bomo spreminjali, prevroče je in po glavi se podijo drugačne misli.
Nisem noben teoretik gledališča, čisti amater, ki z veseljem hodim na eksperimentalne dogodke, spremljam ulično gledališče in zaidem tudi v navadne teatre na dobre predstave. Zato si niti v prevzetnih sanjah ne želim predavati o tej tematiki. Saj veste, da nas je naš jezni France naučil, da le hokej naj sodi Kopitar. Pa vendar … v okviru izjemno dobrega izobraževanja, katerega član sem bil v zadnjem letu, smo se dotaknili dela Josepha Campbella, ki je skozi primerjalno mitologijo pojasnil človeku zelo znano »večno zgodbo« junaka, ki se skozi preizkušnjo prebije do zmage. V delu Junak tisočerih obrazov je avtor leta 1949 opisal krog potovanja protagonista, ki ga prepoznamo v praktično vseh svetovnih legendah. Delo je izšlo tudi v slovenščini. Skušal vam ga bom opisati s svojimi laičnimi besedami, kakšen gledališki kritik zna dobiti zraven šop sivih las, vendar se s tem ne mislim obremenjevati. Torej, skozi kakšno kalvarijo mora Campbellov junak? Če boste imeli v mislih epizode Vojne zvezd, ki zvesto sledijo temu principu, vam bo zadeva kristalno jasna.
Na začetku se nahaja na območju poznanega, kjer najprej dobi poziv, da se udeleži avanture. Na tej točki tudi lahko naleti na problem, ki zahteva razrešitev in zato se mora naš junak podati na pot, kjer precej hitro pridobi nadzemeljsko pomoč ali spodbudo in prestopi iz območja znanega v mrak neznanega in začne se njegova transformacija. Spotoma spozna svojega prvega pomočnika in dobiva nasvete mentorja. Pogosto se kasneje pridruži tudi drugi pomočnik. Junak doživlja skušnjave in preizkušnje … tukaj je pomemben poudarek … ki so vedno povezane z izzivi zunanjega okolja. Lahko se bori s pošastmi, pleza čez zasnežene hribe, ubija zamaskirane sovrage, pada v pasti. Pomembno je, da mu okoliščine izven njega samega preprečujejo razrešitev problema in dokončanje avanture. Tukaj naš junak pade na najnižji del kroga, v samo brezno in simbolično smrt. Razkrije se mu skrivnost spoznanja – on sam se mora spremeniti. Od tu dalje je transformacija notranja, postaja boljši človek, bolj čistih motivov in moč črpa iz sebe samega. Sedaj se že dviga po krogu nazaj proti domu. Usoda mu naloži pokoro in ko zmore tudi to nalogo se s pomočjo darila Boginje vrne na izhodišče kot bolj izkušen, modrejši in na splošno boljši človek. Ta krog tudi zelo dobro pojasnjuje obrede iniciacij, ki jih človeška družba pozna v obilju. In sedaj vam tudi ni čudno, da je na naslovnici kasnejših izdaj knjige profesorja Campbella kraljevala slika Lukea Skywalkerja.
Zdaj pa k temu, zakaj se mi zdi ta tematika pomembna v luči iskanja rešitev za našo zavoženo družbo? Prvič, posameznik je tisti, ki mora stopiti na svojo pot spremembe in ne pridigati o tem, kaj bi morali vsi skupaj narediti, česar je recimo na Facebooku tako veliko, da bi postal bogataš, če bi vsakič dobil 10 evrov, ko mi nekdo napiše, kaj bi moral jaz osebno narediti za boljšo Slovenijo. Hej model! Pojdi ti in naredi, ne žugaj s prstom drugim. Torej, vsak izmed nas se bo moral na določen način spremeniti ali pa ne bo nič. Drugič, ta osebna pot ima svoje faze, ki so očitno zapisane v genetiki naše vrste. Človek najprej kaže s prstom na razmere v svoji okolici in se bori z njimi. Šele skozi izkušnjo spoznanja prepozna težavo v samem sebi in jo razreši. Glede tega procesa smo ljudje precej trmasti in na vsak način želimo najti nasprotnika izven sebe. Včasih nas šele izrazito grozljiva ali celo smrtno nevarna preizkušnja postavi pred jasno izbiro – ali se spremenimo ali propademo. To je včasih terminalna bolezen, prometna nesreča, smrt bližnjega, bankrot, nesreča … Žal včasih potrebujemo tak streznitveni trenutek, da se res zazremo vase in zlezemo iz jame. Nekateri tega ne zmorejo in umrejo srditi do ljudi, nezadovoljni in besni na to bedno življenje, ki jih je tako nategnilo. In še tretjič, Campbellov krog nakazuje začetek novega kroga, torej je v resnici vijačnica, ko se skozi naloge dvigamo vedno višje, vračamo na izhodišče in spet podajamo na pot.
Tudi mi danes bomo počasi sklenili krog. Naučil sem se, da stati na mestu ni dobro. Človek je narejen za premikanje, ko skozi dogodke pridobiva nova znanja in umirjen hodi naprej. Dobro, to smo osvojili. Ostane nam le še ena zadeva – kako neskončno si želimo kapitana, ki nam bo povedal, kam gremo. In to je mogoče naša največja težava, čakajoči ovna vodnika mencamo na mestu in se pritožujemo. Kdo nas bo potegnil iz dreka? Kje je mesija? In spet od začetka kažemo s prstom na tisoč in eno težavo. Odnehajte dečki in deklice, ne gre tako! Poglejte film z začetka tega spisa in boste videli, kaj modri kapitan v resnici naredi s svojim plemenom.
Septembra 2016 v Kraljih ulice, s ponosom.
