Malo je potrebno, da te Življenje sooči z resnico o lastni nepomembnosti in tudi minljivosti. Tole pišem iz bolniške postelje, kjer mi prsti delajo, preostanek telesa pa pod vplivom zgolj dveh stopinj večje pregretosti ne deluje. Težko se je dvigniti in priti do školjke, kuhinja je cel podvig. V treh dnevih mi je vročina posrkala moči do te mere, da se počutim kot cunja in seveda meljem tudi težke misli o minljivosti. Vsi umiramo, hitreje ali počasneje, in to je dejstvo, ki ga ne želimo videti, kaj šele o tem preveč razmišljati.
Včeraj sem tudi poslušal zahvalni govor Joaquina Phoenixa ob prejemu Oskarja za glavno vlogo v filmu Joker. Kmalu so se pojavili kritiki, da ni povedal nič takšnega, česar že ne vemo … Uh, ljudje, smo postali že takšni ciniki, da iskren govor velikega igralca, ki je naredil vrhunsko kreacijo, skušamo zminimalizirati in ob tem pogrešati nekaj dobrega komedijanstva. Govor je bil vrhunski, vsaj zame. Do solz me je ganil. Podobno kot zgodba Izeta Buča, fanta iz Goražda, ki je kot težek vojni invalid pred leti pripotoval v Veliko Britanijo in v noči z nedelje na ponedeljek prav tako prejel kipec kot del ekipe za vizualne efekte filma 1917. Zame so to velike zgodbe.
Za Joaquina sploh nisem vedel do leta 1995, do takrat smo se vsi vrteli okoli tragične zgodbe njegovega brata Riverja. Tistega leta pa sem zavil v Kino Bežigrad in pogledal To Die For, komično kriminalko genialnega Gusa Van Santa, kjer je poleg Nicole Kidman in Matta Dillona nastopil Joaquin. Praktično moj letnik, fant z zajčjo ustnico, nor talent … In potem sem pogledal skoraj vse, kar je naredil. Pa tudi njegove izjave in nastope izven filmskih vlog, njegov aktivizem. Ne vem, kako bi lahko bolje zajel svoje življenje v govoru kot je to storil na zvezdniško noč. Mogoče ste na splošno cinični do vsega skupaj, ker je to parada bogatih in razvajenih. Da, res je. Ne vem pa, kako bi lahko bolje naredil človek kot je Joaquin, res ne vem. Mogoče se lahko samo še umakne v samoto in tam slika kot Jim Carrey. Ste videli Jokerja? No, o tem pišem.
Osebe takšnega vpliva in svetovne slave na videz puščajo večjo sled v tem Življenju, predstavniki srednjega razreda po celem svetu se borimo za malo večji kos kruha, velika večina majhnih in nepomembnih človeških miškov se bori zgolj za golo preživetje. Umirajo ljudje za virusi, zaradi roke drugega človeka, zaradi sestradanosti, v anonimnosti neke od boga pozabljene vasice … Čez nekaj mesecev se nihče več ne bo spomnil obstoja nekega človeškega bitja. Ta misel je grozljiva, kajne? Povsem nepomembni smo v veliki sliki tega planeta, ne glede na to, ali smo Joaquini ali navadni Janezi. Tudi za njim ne bo ostalo nič več kot za nami vsemi. Ja, spomin na zvezdniške trenutke, v filme ujeti trenutki genija … in to je tudi vse. Čarovnika Časa se ne da prevarati, tudi če se tako trudimo.
Kako se na vse pretege trudimo, da bi ga napetnajstili! Hodimo na plastične operacije, si nategujemo kožo čez lične kosti, brizgamo preparate v telo, grmadimo avtomobile, telefone in hiše … Iščemo eliksir mladosti in večnega življenja. Noro nas je strah starosti in umiranja, nočemo sprejeti dejstva, da smo v vsej svoji mentalni superiornosti še vedno zgolj navadno telo, ki ima svoj rok trajanja. Ne gre nam v račun! Prelisičiti Smrt, postati nesmrten, večen … Tako se ubogo človeško bitje bori z lastno minljivostjo in vedno izgubi.
Vsaka bolezen je hud opomnik. Opomnik tega, kako delamo sami s seboj, opomnik o minljivosti, opomnik, da je v peščeni uri vedno manj zrnc. Tako pač je. Iz tele vročine in telesne oslabelosti se bom izkopal v slabem tednu. Enkrat pa se ne bom izkopal. Kdaj bo to, nihče ne ve. Življenje nam ponuja veliko možnosti, kako ga izkoristiti na poslovnem in osebnem področju. Teh možnosti res ne velja zavreči in se tolažiti, da bo to prišlo kdaj drugič na vrsto. Mogoče tega drugič enostavno ne bo več …