Temu so namenjeni zakoni in potem dalje še podzakonski akti in dalje. Pričakovali bi, da za to trditvijo stoji cela falanga različnih pravil in možnosti, ki skrbijo za korekcijo neenakosti, ki v vsaki družbi nastajajo zaradi različnih vzrokov. Sklicevanje na ta ustavni zapis je torej lahko veliko premalo, saj se v ozadju skriva celotni sistem socialne države, ki naj bi ta zapis opravičeval in tudi uresničeval. Sistem v Sloveniji imamo, celo precej zapleten sistem, ki pa v praksi ne deluje, kar ni več nobena skrivnost. O tem, na katerih področjih je povsem impotenten, nekoliko kasneje. Za trenutek se zadržimo še vedno pri tem, kaj nam sploh pomeni, da smo socialna država. Za nekatere je to omogočanje finančne pomoči ljudem, ki zaradi različnih razlogov ne morejo poskrbeti za svoje preživetje s svojim delom, pri čemer je to lahko zaradi brezposelnosti, hendikepa, bolezni, starosti ali mladosti. Tako dobimo nekaj osnovnih rizičnih skupin prebivalstva, ki naj bi jim preko medčloveške solidarnosti na državnem nivoju pomagali preživeti. Drug pogled je, da se socialnost kaže v načeloma enakih možnostih za celotno prebivalstvo, da lahko živi človeka vredno življenje. V tem primeru je naloga Države, da korigira diskriminacijo na vseh področjih, odpira dejanske možnosti, da bo lahko vsak član naše družbe preživel s svojim delom, da ne bo zaradi nobene izmed okoliščin svojega življenja prikrajšan in postavljen v nepravičen položaj glede na druge. Tretji pogled je, da bo ščitil svoje prebivalce v primerih ogroženosti, jim nudil podporo in zaščito, kadar do tega pride. Na tak način bi lahko vsi prebivalci živeli varno brez skrbi za svoj obstoj, preživetje in integriteto svoje osebnosti. Mehanizmi socialne države naj bi v tesnem sodleovanju z mehanizmi pravne države tako po eni strani ščitili šibke in oškodovane člane družbe in po drugi poskrbeli za kaznovanje močnih storilcev dejanj na škodo prvih. In če so to recimo tri osnovna področja, na katerih bi pričakovali delovanje socialne države, lahko brez kančka slabe vesti ugotovimo, da je Slovenija pogrnila na vseh treh. Docela. Povsem in dokončno.
Prvi pogled, da si roke nad socialnostjo umijemo na način, da pač podelimo nekaj denarja najbolj ogroženim, je zelo popularen. Lepo se bere v statistikah, saj lahko s stolpci pokažemo koliko milijonov proračunskih sredstev smo razdelili med plebejce. Pojavita se lahko dve težavi. Prvič, javnosti, tako strokovni kot laični, se pojavlja dvom, ali je način razdeljevanja denarja dovolj pravičen in ali omogoča zlorabe. Vedno znova slišimo o zgodbah ljudi, ki se najnovejšimi avtomobili vozijo po denarno pomoč in imajo urejene vse možne subvencije, so na papirju reveži, v resnici pa se smejijo Državi v brk, saj so njene mehanizme naštudirali v nulo in jih manipulirajo do onemoglosti. Druga težava nastane takrat, kadar odstotek ljudi, recimo revnih, postaja vedno večji in moramo v državni žakelj segati vedno globlje. Ljudi, ki ptorebujejo pomoč, ne moremo enostavno pozabiti, izbrisati (no v Sloveniji lahko naredimo tudi to, mimogrede) ali jih izvoziti v kakšno levo Državo. Slovenija, soočena z obema problemoma razporejanja socialnih transferjev, je potegnila najslabšo možno potezo. Odločila se je za nov, nepreverjen, pomanjkljiv, nedodelan, nepravičen in luknjast nov sistem. Uvedla ga je brez prave uvajalne dobe. Uvedla ga je brez ustreznega izobraževanja za ljudi, ki ga bodo na ljudeh izvajali. Uvedla ga je brez ustrezne tehnične podpore. O tem govorimo več kot leto in pol, sedaj to potrjuje revizijsko poročilo Računskega sodišča RS. Navajam: “Aktivnosti ministrstva ter skupnosti centrov, povezane z uvedbo sistema odločanja o pravicah izjavnih sredstev, niso bile dovolj učinkovite,ker načrtovanje uvedbe novega sistema odločanja o pravicah iz javnih sredstev ni bilo ustrezno, priprave na uvedbo pa ne dovolj učinkovite.” Konec navedka. Poročilo je v dolgi ali krajši verziji dostopno na medmrežju, razkriva pa podrobnosti neuspešnosti novega sistema. Na koncu seveda priporoča popravljalne ukrepe. Škoda je seveda storjena in to na plečih materialno ogroženih ter tudi na rovaš strokovnih delavcev, ki so se morali prebijati skozi nedelujoč sistem in poleg tega prenašati tudi upravičen gnev prebivalstva. Tako daleč, da ni nekdo preprosto ukinil šepavi sistem socialnih transferjev, si nihče ne upa iti. Raje bomo krevljavo kljuse še malo pokrpali in upali na najboljše. Ocena? Negativno!
Gremo dalje. Omogočanje enakih možnosti za vse, predvsem v smislu preživetja, zaposlitve. V mesecu maju 2013 je številko brezposelnih padlo po 119.000, kar je bilo za mnoge znak nekakšnega okrevanja našega trga zaposlovanja. Sicer je bilo brezposelnih glede na isto obdobje lani več za 11% in sta edina dolgoročno pozitivna trenda samozaposlovanje in status kmeta, kar je tudi logično glede na načine in mehanizme, ki jih Država ponuja brezposelnim osebam, da bi se izvili iz tega stanja. Famozna mantra samozaposlitve kot rešitve težav je pogubna, ljudje odpirajo podjetja, ki čez čas propadajo, njihova socialna varnost, ponovno, pade, saj lahko opravljajo isto delo kot prej brez pravic do dopusta in drugih pravic zaposlenega. Postajajo najemniški delavci, ki se jih lahko delodajalec elegantno znebi zgolj z odpovedjo pogodbe z delavčevim “podjetjem”. Kaj pa vam res ponudi Zavod za zaposlovanje, če ste postali brezposelni? Razen omenjene ponudbe samozaposlitve bore malo. Tole bo anekdotično, vendar resnično. Prijateljica je v zadnjem letu in pol zamenjala kar štiri (4) svetovalce za Zavodu, ene od njih sploh ni uspela spoznati, saj se je zamenjala v času, ko ni bilo dogovorjenega termina. Zavod je bil močno zainteresiran za poročila o “aktivnosti brezposelne osebe” v času izplačevanja nadomestila, potem pa nič več. Spet samo statistika. Zdaj se bo z novim svetovalcem, ki seveda ne zna svetovati, temveč je zgolj aparatčik, sestala čez slabe tri mesece. Sestavila bosta “nov načrt zaposlovanja”, ki seveda to ni. Je le nesmiseln obrazec iz računalnika, ki nima nobene povezave s konkretno osebo, ki išče službo. Programi učenja dejanskih veščin, ki pomagajo iskalcu? Tega ni. Delavnice praktičnih spretnosti z različnih področij, od računalništva do nastopa? Pozabite. Psihosocialni suport človeku, ki je soočen z lastno ne-vrednostjo zaradi izgube službe? Ne. Na famoznem seminarju, ki je seveda obvezen, zdolgočaseni predavatelj, ki seveda ima službo, “svetuje” slušateljem, naj pač “pogledajo na internet”. ne smemo niti pozabiti še na tiste skrite tisoče ljudi, ki so bili uradno izbrisani iz evidence brezposelnih, ker so naredili kak prekršek. Uradno jih ni nikjer, službe sicer nimajo, vendar naše tabele potem vseeno ne izgledajo tako grozljivo. samo borih 120.000 ljudi. Pardon, od maja letos celo manj kot 119.000. Ocena? Negativno.
Zadnje področje, ki mene osebno seveda najbolj zanima, je konkretna zaščita ogroženih ljudi med nami. O tem pišem mnogo in vedno ista dejstva. Zato se ne želim ponavljati. Država je konkretne naloge zaščite elegantno prenesla na nevladne organizacije, ki enostavno pokajo pod pritiskom ljudi, sama pa ostalo enako neučinkovita, birokratska in pogosto grozljivo neživljenjska. Želim vam samo to, da se zaradi spleta okoliščin vi sami ne znajdete v kolesju državnega sistema, ki vas bo pod krinko zaščite samo še dodatno ogrozil in ponovno zlorabil. Ne želim vam tega, saj so lahko posledice takšne, da jih ne more odplačati celotni proračun Slovenije. Cena v človeških življenjih. Ocena? Negativno.
Ostane torej le goli zapis v Ustavi. Da smo socialna država. Sprašujete, kaj bi bila pot iz tega globokega govna naše sistemske neučinkovitosti? Ekipa odločnih in strokovno podkovanih ljudi, ki bi pod vodstvom koordinatorja resničnih sprememb znal udariti po mizi in speljati radikalno reformo tega socialnega sistema. Odpravil neumnosti in uvedel umnosti. In imel za ta projekt na voljo nekaj let političnega miru. V državi, kjer se hranimo od politične nestabilnosti in bomo imeli vsaj novo vlado kmalu, če ne volitve ali pa že kaj, tega ni pričakovati. Sploh pa ne v državi Sloveniji, kjer sta glavna krivca za debakl sistema socialnih sistemov iz poročila Računskega sodišča brez enega vprašanja o njuni odgovornosti danes Predsednik države in Rektor Univerze v Ljubljani, takrat pa Predsednik Vlade RS in Minister za delo, družino in socialo. Za svoje napake sta nagrajena, ne klicana na odgovornost. In o tem v času čakanja na angleškega novorojenčka ne poroča skoraj noben slovenski medij, sploh pa ne naslovnicah. V resnici nas sistem socialne države ne zanima tako močno, da bi bila to glavna tema. Še dobro, da imamo zapis v Ustavi. Potem bo vse dobro.
Matic Munc 18.7.2013
