Sodelovanje je lepa beseda. Lahko ostane zgolj floskula ali je prenesena v življenje. Sodelovanje različnih strokovnjakov pri določeni zadevi je mučen proces, premagovanje svojih egov, svojih predsodkov in tudi svojih omejitev. Zavedanje, da nismo vsemogočni in nismo najpametnejši na svetu, je eden predpogojev za resnično sodelovanje. Poleg tega tudi iskrenost – do sebe in drugih. Tvegal bom. Mogoče si bom nakopal nekaj sovražnikov, vsekakor pa težko nove prijatelje na Obali. V sodelovanju ste zanič. Z osuplostjo gledam, kako na tako majhnem regijskem področju brsti tako žlahtna zavist. Seveda ne poznam celotne zgodovine sporov in zamer, nikoli je ne bom poznal, vendar deluje, kot da poteka mini državljanska vojna. Mnogi gledajo registrske številke pred seboj, ali je križ, golobček ali sonce, iz česar sklepa na vozniške lastnosti voznika, osebnostne lastnosti voznika pa še na vse drugo. Kot neskončna nogometna tekma huliganov. Ribari bi najraje razbili vse, Koprčani so elita, Pirančani taki posebneži, da jih lahko iščeš, Ankarančani vsem nebodijihtreba. Čisto majhen košček slovenske zemlje in toliko razprtij. V redu, vseeno mi je za drobne spore, ki se kažejo v večernih pretepih po lokalih. Težko razumem in tukaj vas sprašujem, da mi pomagate, kako je možno, da je ta miselnost tako živa tudi med organizacijami, med občinskimi funkcionarji in celo med podjetniki. Ljudje ne želijo sedeti za isto mizo pri reševanju skupnih problemov, regijskih problemov. Tudi raje si kradejo ideje kot bi jih skupaj izpeljali, glede na to, jih potem samostojno ne zmorejo narediti v taki meri profesionalno, da bi zadeva obstala. Tako se premikam do drugega opažanja.
Znanje na Obali je žal podcenjeno. Kot nekako ne bi bilo volje po kopičenju novega znanja, motivacije. Skrivanje v stare vzorce, ki se vrtijo že desetletja, je bolj pogosto kot iskanje novih poti. Pri tem imam v mislih tako gospodarstvo kot nevladniški del, sploh na mojem ožjem področju. Pravzaprav je fenomen še nekoliko bolj zabaven – kadar je razpisano kakšno izobraževanje v Ljubljani, se kar po pravilu pojavijo komentarji, da bi ljudje z Obale že prišli, če bi bil dogodek na njihovem koncu, ker je osrednja Slovenija seveda res tako daleč. Dobro, sprejmemo ta argument in organiziramo nekaj na Obali in skoraj nihče ne pride. Ni časa. Ali pa informacija ne pride do naslovnika. Ali pa se vse skupaj dogaja v napačni občini. Ali moram res sprejeti cinično pripombo, ki jo je izrekel obalni aktivist – če želiš, da boš tukaj pri nas imel obisk, obljubi hrano in pijačo zastonj, pa bodo vsi pridrli. Če boš ponujal vsebino, si boš polomil zobe. Nočem sprejeti tega, ker ne more biti resnično. Tudi ne, ker sem spoznal veliko posameznikov, ki z izjemno trmo in strokovnim znanjem hodijo po svoji poti. Ja, so precej osamljeni, vendar uporni. Že zaradi njih velja vztrajati. Vsem tistim, ki se tako panično otepajo znanja in izkušenj iz Ljubljane pa verjetno v tej točki ni pomoči. Bodo morali sami izkusiti trdoto realnosti in je tako že prav.
Vrtički so načeloma razdeljeni. Obdelovalci jih ljubosumno čuvajo in pridno obdelujejo tako, kot sami znajo, le kdaj kaj ukradejo sosedu. Nekaj velikih vrtičkov bo na razpolago jeseni, ko se nam bodo spet zgodile lokalne volitve. Veleposestniki imajo apetite in ne dvomim, da kod razmišlja, kako bi celotno regijo združil v velikansko posestvo, ki bi ga lahko vodil s trdo roko in na katerem bi delali pridni sužnji. Tudi to je možno. Na koncu samo nežno opozarjam, da niti enega vrtička ne podarite v upravljanje mladim. Nič. Mladi so povsem spregledana populacija Obale, nimajo prostora za ustvarjanje, za druženje in za aktivizem. Lahko so gosti lokalov, če le imajo denar in lahko visijo v parkih, ker drugega ni za početi. Razen res redkih mladinskih delavcev, ki jim gre na tem mestu vsa pohvala, se z mladimi nihče ne ukvarja. Da bi bil položaj še težji, zelo malo odraslih mlade sploh razume in še manj odraslih jih vidi kot potencial. Načeloma mi je vseeno, če nočete sodelovati in če ne želite novega znanja, to so vaše odločitve, vendar prosim vas, ne zanemarjajte mladih, ne mečite njihove prihodnosti v koš in ne porivajte jim v roke zgolj materialističnih vrednot, lepote telesa in pogrošne zabave. Škoda se dela, ljudje.
Zapisek je svoj prvi dom našel v mesečniku Primorski odmevi meseca marca 2018