Vsak dan si nataknemo masko družbene všečnosti, s katero pohajamo po zunanjem svetu. Vljudni, podredljivi, neangažirani, hladni, odmaknjeni … vsekakor pa takšni kot se od nas pričakuje. Mnogi svoje maske ne snamejo niti v krogu bližnjih, tako da nihče niti ne ve, kakšni ti ljudje v resnici so. Za nos vlečemo sebe in druge v imenu splošne korektnosti in primernosti. Takšna je običajna igra prikrivanje resničnosti. Na koncu je cesar sicer vseeno nag, le vprašanje je, kdo to opazi.
Ta proces maskiranja pri posamezniku sprejemamo kot družbeno sprejemljivo vedenje, večji problem nastopi ko cele institucije igrajo igro dvoličnosti. Sploh takrat ko bi morale prikazati resnično stanje stvari. Pri nas smo svetovni prvaki v vzdrževanju lepega videza zaradi videza samega. Za to kuliso je vse gnilo in trhlo, seveda tudi lažno, vendar fasada je lepo opleskana in se sveti. Kot primer te v nebo vpijoče hinavščine bom danes vzel to, kar Država trdi, da naredi za žrtve nasilja in kaj je v resnici.
Visoka državna uradnica ministrstva za socialne zadeve v Državnem zboru mirno zatrdi, da imamo v Sloveniji vse pravilnike o obravnavi nasilja urejene in da vse to lepo deluje. Pametni možje in žene v hramu demokracije modro kimajo ob njenih besedah, gospa vendar ne more lagati. Že ve, kaj govori, saj je vendar na poziciji, ki skrbi za red in disciplino na področju družine. Njeno izvajanje se mirno sprejme in nihče nima poguma in zdrave skepse, da bi v te trditve pogledal z očmi iskrenega preiskovalca. Namreč, v resnici so njene besede navadna podla laž državnega birokrata, ki želi od sebe odvrniti sum nesposobnosti in lenobe. V najbolj grobi obliki resnici je žrtev nasilja v Sloveniji precej prepuščena sebi in pomoči ozaveščenih aktivistov.
Ne, v Sloveniji ni nobenega uradnega postopka zaščite žrtev. Tega protokola enostavno nimamo, nihče ga ni naredil. Narejen ni zato, ker se odgovorni resorji že leta ne morejo dogovoriti o enotni obravnavi tega področja, pa čeprav zakon to nalaga. V tem kaosu obdelovanja lastnih vrtičkov so resorji sprejeli nekakšne lastne dokumente, ki to občutljivo področje obravnavajo na svoj način. Povsem brez koordinacije, brez smisla in seveda v končni fazi brez kvalitetnega načrta pomoči osebi, ki trpi nasilje. Ko se spustite na nivo posameznika, človeka v stiski, ugotovite, da vsi instrumenti Države odpovedujejo eden za drugim. »Prekleto, živimo v srednjem veku«, je rekla kolegica ob debati o tem.
Ja, res je! Domnevna socialna delavka je sposobna 20-letni oškodovanki nasilja z izvidom iz urgence zabrusiti, da si bo pač morala pomagati sama. Mogoče bi bilo najbolje, da gre v varno hišo, pri čemer je njej povsem nepomembno, da so vse bivalne kapacitete zasedene in bodo še nekaj časa. Tej isti birokratki je tudi težko dvigniti telefon in vsaj pomagati urejati socialne transferje. Kako naj dekle živi? Kako naj se zaščiti pred ofenzivo nasilne družine? Kam naj gre? Koga briga, očitno! Ja, očitno bo potrebno spet vzeti v roke verbalno krepelce in napisati nekaj objav, člankov, nekaj dopisov inšpekcijskim službam in raznim varuhom. Ja, očitno šteje samo, kadar ostro groziš in mahaš z zakoni, ki bi se jih morali uradniki že tako ali tako držati. Žalostno za leto 2016, vendar resnično.
Socialka se je najprej pojavila v tiskani obliki, 9. januarja 2016 v časopisu Svet24