Na zapis izpred tedna sem dobil veliko odzivov, kar je vsekakor dobro. Upam, da pisci skušamo s svojimi besedami premakniti miselnost vas bralcev, ker drugače je vse skupaj zgolj verbalna onanija ali v še slabšem primeru prepisovanje mnenj drugih. Skratka, tudi vi pišete. Veseli me, kadar najdemo kakšno skupno točko, do ozkogledih in zaplankanih posameznikov sem že zdavnaj razvil neke vrste trdo kožo in grem samo dalje. Sklep tega tedna je, da očitno tudi med prebivalstvom tega ponižanega koščka planeta obstaja upanje v ljudeh. Slika je precej drugačna, če se ozremo do tistih, ki smo jim zaupali vodenje. Pri njih je očitno vsako upanje zaman.
Vsaj dve informaciji sta mi obviseli na možganskih ovinkih tako močno, da jih preprosto moram omeniti. Najprej, takole za ogrevanje, smo izvedeli, da naše vodstvo pripravlja neustavno in neevropsko spremembo Zakona o tujcih, kljub temu, da nas vodi ustavni pravnik. O teh kršitvah predloga nismo slišali iz ust kakšnega uličnega aktivista, ki ga gospodje v kravatah nikakor ne bi upoštevali. Ne, najprej so opozarjali ugledni nevladniki, ki imajo kar nekaj kilometrine pri svojem humanitarnem delu, pritegnili so pokončni pravniki, ki očitno še niso pozabili vsega znanja in etičnih zavez iz časa svojega študija in za veliki finale so morali požugati celo oblastniki iz Bruslja. Celo evrobirokrati so opazili, da ga na debelo sviramo in slovenski ekipi pripeljali blago zaušnico. Je to dovolj za spametovanje? Baje naši modreci celo res snujejo spremembe sprememb. Ostaja pa grenak priokus, da jim je potrebno neprestano gledati pod prste, saj bodo nazadnje še redarjem podelili policijska pooblastila. Ah ja, saj to že počnejo … Očitno nismo ves čas dovolj pozorni na te velike otroke v političnem peskovniku in uganjajo norčije za naš denar in na naš račun.
Druga zgodba je enako grozljiva in enako resnična. Ministrica Anja je svečano izjavila, da je dosegla dogovor v koaliciji, s katerim se bo minimalna plača v Sloveniji dvignila za odstotek več od predvidenega. Upam, da je tako veliko zmago proslavila s sendvičem in kavo, saj se bo ta dosežek v žepu minimalno nagrajenega delavca poznal za ceno tega luksuza, torej za 6 EUR. Norčevanje iz ljudi je doseglo novo raven. Bančne zablode in zgrešene investicije štejemo v milijonih, cena človeškega dostojanstva pa je na borzi naše vlade zrasla za cel odstotek. Takšne vrste ukrepi si ne zaslužijo prvega mesta med novicami, mogoče zgolj med groteskami, avtorjem pa lahko namenimo zgolj počasen aplavz z veliko mero cinizma.
Če združimo obe novici, mogoče lahko sklenemo takole: vaših delovnih mest in vaših mizernih plač vam ne kradejo premraženi tujci na naših vratih, temveč vam jih kradejo vsak dan naši sodržavljani, ki imajo v rokah škarje in platno. Tisti, ki zase računajo v tisočih evrov provizij, sejnin in različnih dividend. Tisti, ki še vedno ne vidijo dejstva, da po brezposelnosti mladih skačemo iz povprečja Evrope in kjer tri četrtine mladih dela v negotovih oblikah zaposlitve. In to je najvišja stopnja prekarnosti mladih v Evropi. Spet smo zmagali! 10 odstotkov zaposlenih mladih tvega revščino. To so veliko bolj zgovorne številke od prazne samohvale zaradi fičnikov. Anja, čas bi že bil, da začnete kaj delati!
Blog je bil najprej kolumna in sicer v časopisu Svet24 v soboto 21. januarja 2017
Mural na fotografiji je delo Banksyja.