V Ljubljani imamo šerifa, ki se rad hvali, da dela. Njegov nasmeh je leden, usta raztegnjena kot pri Jokerju, oči hladne in preračunljive. Veliko govori in ničesar ne pove, zgolj mašila in nasmehi … de, de , de … Pravi, da ne potrebuje veliko govoriti, ker dela. Vse skupaj je velik blef, na katerega naivni ljudje radi padejo. Vsaka resna debata o tej temi ni možna, ker bo sogovornik – že kakšna naivna ljubljanska ovčica – za argument navrgla, da človek pač veliko dela in so rezultati njegovega dela vidni. Res je, beton je lep, asfalt je lep, smejimo se dalje z mrtvimi očmi in jecljajmo fraze brez pomena: de, de, de … Z lahkoto ima šerif veliko sledilcev, ker vsi tisti, ki se radi hvalijo, koliko delajo, v resnici pa vrtijo palce, z veseljem kričijo za njega, podpisujejo, obkrožijo – je namreč predstavnik njihove vrste – velike besede, šibka dejanja. Nikoli nič krivi, nikoli kaznovani, najbolj nedolžni in delovni ljudje te dežele, ki so jo vsi skupaj pomagali potopiti v močvaro korupcije in lažnih nasmehov.
Na drugi strani vam želim danes predstaviti Njo. Ni čisto realna oseba, ker je sestavljenka več oseb. Vse osebe so ženskega spola in delajo svoj poklic resnično s strastjo in strokovno. Niso tako opazne, ker se ne smejijo in ne nastopajo pred kamerami. Ne gre za lažno skromnost, samo na živce jim gre ves ta lažni pomp. Zdaj jih bom prelil v eno osebo, da bo lažje. Ona se težko pogovarja z ljudmi, ki se zgolj hvalijo. Takrat gre stran in dela svoje delo. Nisem je še slišal jamrati o tem, kako je ta svet krivičen, veliko prej bi znala nase vzeti kak tovor krivde. Zadnjič je zvečer prišla na čaj – ona je pila čaj, jaz seveda kavo – in mi rekla, da se bo izselila, ker tukaj ne more več delati svojega dela. Enkrat preveč je rekla nekaj proti še enemu Jokerju naše scene in zdaj mora iti. Napisala je tudi knjigo, v kateri opisuje delovanje slovenskih nasmejancev in se zdaj boji, da je nihče ne bo bral. Ja, malo jih bo bralo, vendar tisti so pravi …
Prejšnji teden je sedela med samimi dvoličnimi nasmejanci, ki bodo prikrili kaznivo dejanje na škodo slovenskega otroka. Očka otroka je preveč ugleden in mamica preveč zatežena, da bi dregali v to, čeprav sta mogoče prav ona storilca. Njej so nasmejanci razlagali, da je kriva seveda ona, ker dreza tja, kamor ji ni mesto. Ni se dala. Borila se je za svoj prav in ni izgubila. To je njeno delo. Vsak dan nov majhen šovinizem, majhna nepravičnost, ki oba zrasteta v veliko diskriminacijo in veliko krivičnost. To je pač njeno delo, če me razumete. Ona ni mravljica, ki tiho nosi na kup sladkorčke, ona res dela tista dela, ki jih nasmejanci nočejo niti videti.
V najlepšem mestu na svetu nihče noče pobirati injekcijskih igel po kotih, ker je bolj pomemben instragram na Zmajskem mostu kot pa temelji istega mostu, polni odpadnega sanitetnega materiala. Ona jih je pobirala in pobrala več tisoč. V mestu cveti mladoletna prostitucija, v pravih lokalih lahko za nekaj bankovcev ali nekaj gramov belega praška dobim 14letnico, ki se bo na WCju nastavila ali potegnila, vendar o tem ne bomo govorili, ker so lučke tako lepe in ker s stavb (spet) visijo) praznični spermiji. Ona opozarja na perverzijo novoletnega okrasja, na avtorja teh bolnih podob, vendar je ne slišijo. Smejmo se ljudje, ker mogoče vseeno pride Danijela, da nam bo pela, če pa ne pride, bomo malo žalostni, a ne preveč. Dajmo se cel mesec ukvarjati z najbolj nepomembnimi rečmi tega planeta, dajmo vase zlivati litre alkohola in v stilu uspešnih mladeničev in mladenk vseh nasmejancev potegnimo skozi nos nekaj užitka v prašku. Lepo je živeti, kajne? Plehke zabave za bebce v bebavem svetu.
Ona ne mara vsega tega, v resnici dela nekaj zase in tudi za druge. Zakaj to počne, norica? Ker ne zna drugače. Ker se mora vsako jutro pogledati v ogledalo in tam ne želi videti lažnega nasmeha kreature, temveč odločne in žalostne oči borke. V resnici dela iz golega egoizma, ki pa ne pridobiva na račun drugih, temveč zgolj na svoj račun. Noče se slabo počutiti, zato dela. Vseeno se pogosto počuti zelo slabo. Včasih spi zanič, tlačijo jo nočne more in nespečnost prihaja v goste. Tudi čez dan je lahko razdražljiva in zase pravi, da je nemogoča. Decembra ne bo šla na kuhančka in ne bo se zibala v ritmu bebaste popevke, delala bo. Pa ne zato, ker je taka trpeča cankarjanska Francka, ampak zato, ker je delo treba narediti. Sploh v svetu, kjer se Jokerji smejijo in ponavljajo iste puhlice: de, de, de …