Nekaj dni nazaj sem uzrl napis na ovitku nekega hranila, da je potrebno embalažo po uporabi zavreči in da ni užitna. Kaj je res kakšen lokalni Pepe najprej pohrustal kekse in si potem v goltanec zatlačil še vrečko in spričo tega skoraj izpustil dušo? Neverjetno. Bomo kmalu brali na stekleničkah z vodo velike napise: »1) zavrti pokrovček v smeri nasproti urinih kazalcev 2) popij vsebino 3) zavrzi stekleničko na primeren način«. In po vsej verjetnosti sem že storil nepopravljivo napako, saj kateri hudič pa še sploh ve, kam se vrtijo kazalci na uri? Mogoče je že v levo ali desno preveč za koga, vsekakor pa bolj razumljivo od nečesa tako analognega kot so kazalci na uri. Mnogi bodo zatrdili, da je pomanjkanje pameti posledica vedno večje digitalizacije naše družbe, vendar ne podpišem v celoti te trditve. Delno pa seveda drži.
V podkrepitev tej trditvi ena drobna zadeva. Včasih je bila recimo radijska nagradna igra pravi izziv za možgane, danes gre zgolj za tekmovanje v hitrosti tipkanja. Koga briga, koliko medalj je osvojil Carl Lewis, če vse ve ata Google. Ni čudno, da tudi frustrirani radijski voditelj vpraša srečnega nagrajenca, če je odgovor našel na netu in srečko nonšalantno zine, da seveda ne. Ko te šljivi, saj ne vidiš k meni domov, kaj jaz tipkam! Vse je iz glave, sem prava človeška wikipedija in zdaj sem z nagrado za hitre prste. No, roko na srce, znanje podatkov za kvize še ni pokazatelj pameti, čeprav je reševanje križank ena izmed boljših mentalnih telovadb, seveda če to počnete brez pomagal. Pa zavijmo na poti, kjer ni potrebno splošno znanje, temveč je uporaba logike kar na mestu.
Najprej malo bolj smešno. Nad Slovenijo (in tudi drugimi deželami) se te dni prožijo utrinki. Kot vsako leto v tem obdobju je Zemlja zavila v oblak meteoritov, ki znajo na nočno nebo pričarati pravo svetlobno zabavo. Ni vrag, v navodilih za opazovanje Perzeidov sem zasledil, da jih je dobro iskati ponoči. O sveta pomagavka! Ljudem je potrebno napisati, da so utrinki nočni pojav? Resno? Ne dnevni, niti slučajno? Se ne da kaj zmeniti, da bi kakšnega videl popoldne? Ali sledijo navodila za opazovanje zvezd, kjer se bo priporočilo, da jih gledate raje po sončnem zahodu, čeprav so tehnično ves čas gor na nebu? Dame in gospodje, to nima več nobene zveze s splošno razgledanostjo, to je enostavno pomanjkanje osnovne človeške pameti. In ne moremo kriviti ubogih pametnih telefonov, da so nam ukradli pamet. Zadeve postanejo kmalu resne.
Opozarjanje, da je dobro v vročih dnevih iskati senco in piti dovolj tekočine je očitno še vedno nujno. Človeček, ki se znajde na 38 stopinjah po mojstru Celziju, začudeno zre v nebo in si briše potne kaplje s čela do trenutka, ko zleze skupaj od kolapsa. Ne razume, kaj se mu dogaja! Potrebuje navodila. Nehajmo sporočati takšna očitna dejstva, res gre za naravno selekcijo. Mogoče se bomo tako po hitrem postopku znebili najbolj butastih med nami. Cepali bodo kot muhe – od vročine, ker bodo ob poplavah skušali prečkati reko tam kjer ni mostu in se bodo izgubljali v gorah. Slednje sem napisal, ker je neka gospa brez zemljevida, brez primerne obutve, brez vode in povsem sama zatavala v smeri, ki se ji zdela, da bi jo znala pripeljati do Kredarice, vendar je zgrešila. 12 ur je tavala po naših gorah, poklicala na pomoč in reševalci so jo izčrpano odnesli v dolino. Mogoče je imela v glavi kakšno drugo idejo, ne osvajanja vršacev, pa se je na poti premislila. Mogoče. Kaj pa potem, ko vse skupaj postane še bolj resno?
Formalno odrasli ljudje puščajo otroke v avtomobilih, da se dojenci kuhajo na zmernem ognju. Nobeno opozorilo ne pomaga. Zdrava pamet je šla rakom žvižgat. Ne razumejo, kaj je s tem narobe, ko skočijo na hiter šoping, če je otrok zaprt v avtu. Ja, pametnjakoviči, kam pa naj ga dajo? Babica ne zmore, za varuško ni denarja, doma otrok ne sme biti sam in v trgovini dela takšno štalo, cepeta in zahteva lizike, ker smo ga tako slabo vzgojili, da imamo razvajenega otročaja vsi polno malho. Seveda ostane v avtu! A zdaj je pa še to narobe. Ok, ne bomo več! Ga bomo pa pustili v avtomobilu, vendar z odprtimi vrati in po možnosti z avtomobilskimi ključi. Saj triletniki vendar ne znajo zaganjati avtomobilov. Ah, ja tudi to znajo … Pa je spet vse narobe. Narobe do tragičnih posledic. Narobe do smrti, dragi moji. Če se sam zafrknem in grem na izlet brez kapljice vode bom sicer malo trpel, mogoče pil vodo iz potoka in ves srečen po 3 urah avanture spil ledeno limonado na gostilniškem vrtu. Nobene večje škode. Vendar … manko navadne pameti pelje do res tragičnih posledic, ponavljam, da bi se mogoče zabilo v butaste butice mnogih. Do smrti. Do hendikepa. Do globoke žalosti vseh vpletenih. Ni vse popravljivo.
Baje imamo v glavi približno 60 milijard živčnih celic, milijardica gor ali dol. Več kot je prebivalcev tega modrega planeta. Naši nabreknjeni možgani so nam v zgodovini dali prednost pred drugimi opičnjaki, da smo s pametjo zavladali. Da lahko zdaj drsimo v neumnost. Da vso to možgansko kapaciteto uporabljamo za skladiščenje podatkov katera predstavnica klana Kardashian ima največje prsi in največ botoksa v žnablih, da vemo kateri televizijski kuhar pripravi najboljšo škarpeno, ki je ne bomo niti poskusili in v kakšni oblekici se je na zabavi za rojstni dan svoje sestrice pokazal britanski prestolonaslednik, ki nam, če bo vse po sreči, ne bo nikoli vladal. In ko kurimo naše možganske kapacitete za vse tako pomembne zadeve, zraven pozabimo kakšnega otroka ali kužka na soncu, zgrešimo pot v neznano na bližnji hrib ali se pustimo dehidrirati v parku. Mojster Darwin je imel prav, naravna selekcija vedno najde pot. Upam, da tudi tokrat. Pustimo butaste pri miru, naj mati narava poskrbi za njih. Otroke in živali pa rešujmo, niso nič krivi.
