Tudi letos je Protestival organiziral nadomestno proslavo na istem kraju. Ni bilo ograj in bilo je približno 50 protestivalnikov, ki so s harmoniko, čajem in Kosovelom čakali na slovenske politike na ponovni križevi poti od parlamenta v »cankarja«. Ni jih bilo, saj so se ponovno skrivali pod zemljo ali po vogalih, skrivači v lastni deželi. Veste, takšnim prireditvam, ki so same sebi namen, pravimo tudi pasje procesije. Nihče na njih ne uživa, vsi se le kažejo, ker je pomembno, da si tam, če si ugleden. Letos je bil debakl te prireditve zelo velik. Pol prazna dvorana, kratek program, ki ga roko na srce, nisem videl niti sekunde – dežurni komentatorji na internetu pa ponovno bruhajo v loku na abotnostjo kulturnega programa – in kisel priokus v ustih, ker smo še vedno v takem podnu kot smo bili pred letom. Le da je protestnikov občutno manj, le peščica. Levica pač vlada in osovražene desnice smo se zmenili, kar je za večino preprosto razmišljujočih in strankarsko vodenih dovolj. Kakorkoli, celotni vtis letošnje pasje procesije je, da je vseh globoko sram, da so tam. Hitijo po hodnikih sklonjene glav, potem nestrpno mencajo med programom in hitijo v službene avtomobile po koncu, olajšani, da je kalvarije konec. To je podoba državnosti naše deželice. Še več! Glede na dejstvo, da so letos politiki številčno presegali protestnike v razmerju 2:1 bi lahko voditelji mirno zakorakali čez trg republike in se pogovorili z ljudstvom. 2 politika na enega protestnika ali protestnico bi prišla. Pomenili bi se o tegobah navadnega človeka, spili čaj, poklepetali. Pukšič in Grims bi zapela skupaj z Matijo in Pando nekaj domačih, Moderndorfer in Grilc bi z Rokom razdrla nekaj krepkih o položaju slovenske knjige, šivilja Alenčica in za foto termin vedno pripravljeni Borut bi zamišljeno komorno pozirala pod lutko Smrti … vse to bi lahko naredili, če se ne bi spet hulili po kleteh kot navadni politi cucki na poti na pasjo procesijo. To je nivo poguma in dialoga z ljudmi naših oblastnikov. Ni ga. Ker živimo v različnih svetovih.
Ko so na varnem v okrilju kulturnega doma odlagali plašče z vidnim olajšanjem, so se ti politi cucki politike v trenutku prelevili v pokončne smejoče pajace. Zoran, poln spomina na boleči solzivec, se je ponovno režal na vsa usta in z njim cela druščina. Fotografi so bili prisotni in ponovno je bilo potrebno dajati vtis uspešnosti, miru in državniškega ponosa, ki nam Slovencem ne gre ravno najbolje. Kot da se še pet minut nazaj niso po navodilih varnostnikov prebijali pod zemljo v strahu pred pol centa kulturnikov, da ne bi kdo v njih zagnal kakšne žal besede ali bodičaste pesmice … In to je vsa tragikomičnost naše politične vrhuške. Samozaverovana in naduta bagrica, prepričana v večnost svoje pozicije ne želi in noče kritike ljudi …«kaj se pa grejo, saj so nas vendar izvolili! Mi nosimo kravate in na plečih tako veliko odgovornost, da bi nam morali biti hvaležni! Nesramneži!«
Pa poglejmo kakšno sliko dobimo, če pogledamo prvo vrsto pajackov na pasji procesiji, medtem ko je v ozadju pol stolov praznih. Šerif najlepšega mesta na svetu, ki se mu ovadbe in dolgovi nabirajo …varuhinja človekovih pravic, ki vedno znova »zaskrbljeno spremlja dogajanje« … sivolasi palček iz ozadja celo na najbolj prestižnem sedežu poleg predsednika Narcisa z ženo, ki to ni … v.d. nadškofa verske skupnosti, katerega ekonoma so ravno na isti dan obsodili na zaporno kazen zaradi malverzacij z denarjem … v.d. predsednice vlade, ki nam je pokazala nove dimenzije bantu angleščine in uporabe živalskih vzorcev pri oblačenju … predsednik neučinkovitega in nepravičnega slovenskega sodstva …še en bivši predsednik države, zdaj bojda kandidat za generalnega sekretarja OZN, ki v svojem celotnem mandatu ni zmogel enega iskrenega nagovora ljudi, ko nam je že tekla voda v grlo … predsednik ustavnega sodišča, ki je samo v službi aktualne politike in ne Ustave … pa predsednik državnega zbora, ki je najbolj neizrazita persona na tem položaju kar pomnim, popolni sivi birokrat … In potem so ponosno vstali in poslušali »Žive naj vsi narodi …«. Odtujeni od ljudi, v nekem drugem vzporednem vesolju, vznemirjeno državniški na tako pomemben dan, ki bo sicer v resnici prišel šele čez 5 dni, vendar bodo takrat že na božično-novoletnem zaslužnem oddihu in zato imajo proslavo tako zgodaj. Takrat bi jih prišlo še manj, mogoče četrtina včerajšnjih in bi morali v protokolu v prvo vrsto že posesti zmedenega šefa Skavtske zveze Slovenije, sramežljivo načelnico Upravne enote Kočevje in kakega generala v uniformi.
Včeraj ni bilo nikjer Janeza Odstavljenega Prvega, baje se je zadrževal v tujini in nikjer nisem videl Gorana Protikorupcijskega. Imam občutek, da mu želodec ni dal, da bi se postavil ob lepo pričesko varuhinje človekovih pravic ravno dan kasneje, ko so organi preiskave in pregona zadrgnili malo zanko okoli koruptivnih dohtarjev in apotekarjev. Lahko bi recimo slavil drobno zmago svojega boja proti korupciji, vendar mislim da je bil nekje drugje v miru brez te parade.
Veste, krivi smo mi. Mi še vedno ne vemo, kaj želimo. Mi nimamo dovolj poguma in odločnosti, da bi cuckom in pajacem naše politike odločno pokazali vrata. Mencamo in seštevamo, čakamo na volitve, doma pijemo čaj in zlobno tipkamo po računalnikih. Za šankom rešujemo svet in domovino, pišemo o tem na internetu … očitno dejstvo, da sta cesar ali cesarica, desni ali leva, naga kot dojenčka ko naivnemu ljudstvu postavljata novo Potemkinovo vas iluzij o tem, da se bomo rešili sami in da nam gre dobro in druge flance … no, to dejstvo morajo na svoj način slikati zgolj Matija, njegova Panda in harmonika, borec za slovensko knjigo Rok in peščica somišljenikov. Žalostno, vendar značilno. Upam, da ste vsaj gledali prenos parade cuckov in pajacev, se zgražali in bentili ter na koncu vzeli iz hladilnika še en pir in kos šunke. Tisti, ki še imate za pir in šunko in tisti, ki še imate hladilnik in streho nad glavo.
Za ocvirk pa duo Bakalina: http://www.youtube.com/watch?v=HQqxSna7Wjk
Matic Munc
