V taksiju se vozimo z letališča proti Ljubljani. Po nekaj minutah tišine Nemec na zadnjem sedežu pripomni, da smo lahko srečni, ker smo se lahkotno izvili iz primeža krize in smo tako bogati. Ne vem odgovora. Možak je namreč pedantno štel avtomobile višjega cenovnega razreda okoli nas in iz tega sklepal o naši bogatiji. Kako naj mu razložim, da ima povprečni Slovenec jekleno pošast za simbol svojega statusa in umetni podaljšek prekratkega organa? Potem se zavem, da mu bom moral razložiti še kup nelogičnosti lastne domovine. Zamislim se.
Pri nas še vedno ne vemo čisto dobro, kaj početi z lastno državo. Nismo se je navadili in z njo ravnamo precej neskrbno. Tudi ne razumemo sistema, v katerem živimo. Izšli smo iz socializma, ki je prinašal določene zastonjske državne privilegije in veliko mero pajdaštva. Oboje želimo za vsako ceno ohraniti, celo več, oboje zahtevamo brez omejitev. Hkrati pa se repenčimo v igralnici podjetništva in kapitalizma, čeprav večinoma ne o enem in ne o drugem nimamo pojma. Ko se ti dve sicer nasprotujoči si silnici združita v našo mešanico, dobimo parodijo imenovano Slovenija. Naj vam pojasnim!
Ko smo pred leti zapluli v negotove vode tržnega gospodarstva, se je v marsikaterem Janezu porodila ideja, da bi bil podjetnik. Začetni vložek je nekje napraskal, posodil mu ga je tast ali je celo pridobil katero od subvencij, na katerih država Slovenija rada temelji upanje razvoja. Ne glede na izvor denarja Janez ni večine sredstev vložil v samo dejavnost in recimo izdelavo res kvalitetnega poslovnega načrta. Ne, najprej si je kupil večji avto, po možnosti kakšno veliko srebrno beštijo in dodal še nekaj cekinov, da so mu na vrata lepotca narisali ime podjetja. Logotip družinskega koncerna je izdelal sin Janezek, ki se je ravno učil klikanja na računalniku. Tako je bil videti profesionalni začetek tega podviga. In seveda je kmalu sledil neslavni konec.
V trenutku propada te žepne podjetniške investicije se Janez spomni socialističnih korenin in burno zahteva vso pomoč države. Nasloni se tudi na pajdaše, ki jih je spoznal tekom življenja. Preskakuje vrste, uporablja takšne in drugačne mreže in se gre korupcijo, Janez namreč potrebuje pomoč! Iz državnih virov skuša pridobiti finančne transferje in za Janezka vsaj zastonj počitnice, učno pomoč in prehrambeni paket na dan, saj vendar fantič trpi ob očkovi nesreči. Janeza ne zanima, da se je še pred mesecem šopiril v lokalni gostilni s ključi bavarskega monstruma in plačeval pijačo lokalnim pijančkom z bankovci brez kritja. Tudi to ne, da s svojimi zahtevami jemlje pomoč resnično podpore potrebnim. Ne! Njemu in njegovi družini pripada.
Ob tej obči nezrelosti potem ni čudno, da se politiki na ekranih kregajo kot otroci v peskovniku za lopatko in kanglico, ker je to točno tista resničnostna zabava, ki jo Janez razume in tudi želi. V mediju skregani javni osebnosti bosta po koncu oddaje objeti odšli na odojčka kot dobra pajdaša. Pripada jima oddih, ker se tako trudita za ta ubogi narod. Meni ostane samo še naloga, da Nemcu razložim, da se vsi ti mimo vozeči carji kopljejo v dolgovih in njih otroci zaradi debelega leasinga včasih lačni prosijo pomoč humanitarne organizacije. Naivni German bo debelo gledal.
Besedilo je bilo objavljeno v soboto 30. januarja 2016 v časopisu Svet24 in zdaj še tukaj
