Ko me je poklical dober prijatelj in povedal, da založba Dallas išče mlad slovenski pank bend, ki bi posnel eno od legendarnih balkanskih poskočnic tega žanra, sem bil navdušen. To bo šlo zlahka! In res je bilo tako. Dva klica na dva konca in zasnova sestavljenke je bila narejena.
Prvi se je resno odzval Renato Švara, mladenič socialnega čuta in anarhističnega duha, ki sicer trga strune v skupini No OFFENCE!, je pa že med začetkom korona epidemije zagnal iniciativo #BendiSmoFrendi s katero je združeval različne glasbenike v hitre ad-hoc projektiče priredb, da bi ohranili voljo in kondicijo. Renato je predlagal naslednje tri in vsi so bili za: Domen Klofutar je član skupine Diareja eksploziv, po poklicu basist in precej intriganten pank pevec, kar se je kasneje izkazalo za precej pomembno. Potem je tukaj Neža Dolmovič, bobnarka Smoking Cactus in Relentless Youth, med drugim pa tudi pobudnica znamke Fajn bodi. Za konec pa še Maks Drobež, kitarist in pevec, vodja zasedbe SickBreed, ki so s svojim zvokom posebnost slovenske scene.
Ta sestavljenka se je začela dobivati na vajah in drkala tisti en komad. Ne bom vam povedal, kateri je, kar mirno. Seveda takole postane kar hitro malo enolično, tedni so tekli, vaje so bile. Ne more človek v nedogled vaditi en in isti komad. Takrat enkrat se je prikradla ideja za ime tega projekta in od takrat jih poznamo kot JAO. Hkrati pa so začeli preigravati slovenske pank klasike. In, če mi verjamete ali ne, zvenijo hudičevo odlično! Petje je porazdeljeno med Maksom in Domnom, pritegne tudi Renato, Neža ima bek vokale. Sprehajajo se po repertoarju, ki v oko privabi solzo nostalgije in požene srce v hitrejše bitje. In to ni hec, tole je mala pank atrakcija.
V spomin nas starcev so močno zapisana besedila in melodije komadov, ki so bili himne upora in nekonvencionalnosti. Imel sem kaseto Pankrtov, Niete sem moral snemati na TDK kaseto z Radia Študent, ker niso imeli izdaje. za Kuzle, Lublanske pse, O!kult, Via Ofenzivo, Čao pičke, Šund, Indust bag, Otroke socializma, Buldoge, Berlinski zid in druge sem kot mulc izvedel šele postopoma, saj niso bili ravno redni gostje režimskih radijskih valov, na koncerte pa kot mlačenozobec še nisem zahajal. Sem pa včasih okoli šole srečeval ljudi nenavadnega videza, ki so zbujali strahospoštovanje. Biti panker v 80ih v Jugoslaviji je bilo vseeno malo tvegano, danes je to mogoče zgolj eden izmed imidžev. Ali pa tudi ne? Upor že dolgo ni bil tako nujen. O tistem komadu, ki je vse tole pognal, pa drugič ko bo zadeva zrela.
No, zdaj smo pa tukaj. V torek 14. septembra 2021, torej čez nekaj dni, bodo JAO nastopili v Gala hali kot dodatni koncert finala Hit betona. Imeli bodo svoj set pank priredb, vendar kot slišim ne zgolj klasik temveč so šli še korak naprej – igrali bodo priredbe svoji skupin. Verjetno bo to njihov en in edini nastop kadarkoli, saj se bodo vrnili v svoje matične skupine ustvarjati glasbo. Zato bo ta torek enkratna priložnost. Včasih smo rekli: be there or be square. In ker končujem s slogani, naj bo tukaj še en, nadvse primeren za te nore čase – tovariši in tovarišice, panka nam manka!