Pismo neznanemu prijatelju – bojevniki

Sedim v tipičnem ponedeljkovem razpoloženju, ki bi ga umestil nekam med depro in razdražljivostjo. Poznam ta filing že zelo dobro, prikrade se v nedeljo popoldne kot nepovabljen gost. Pride tiho in potem naredi štalo. Poznam že nekaj preizkušenih receptov, kako se ga odžene, vendar skoraj noben način ne zdrži dalj časa. Pesjan se vedno nauči kakšno novo finto in tako obide obrambo. Tako je danes. Jutranja doza klicev in mailov je opravljena, ždim v vmesnem času pred popoldansko gužvo in se zmerno smilim sam sebi. Kako tipično! Jutri bo povsem drugače. Pismo neznanemu prijatelju tako zlahka dobi novo nadaljevanje.

Ko je takrat prišel v kino novozelandski Nekoč so bili bojevniki, smo drli gledati Maore. Se spomniš? Ven smo prišli čisto napaljeni na njihovo kulturo in tradicijo, ki je bila mimogrede že oskubljena in zlorabljena, fascinirali so nas njihovi bojni plesi in seveda tatuji. Takrat sem postal neozdravljivo okužen z virusom tribalizma, kot se strokovno reče tej veji tetoviranja, ki ponazarja stare plemenske poslikave. Okužilo me je tudi prepričanje, kako staro pleme v sodobni družbi poskuša preživeti, se boriti na svoj način in včasih seveda tudi propasti. NI lepšega za testosterona polnega mladiča kot da mu predvajaš zgodbe o pogumnih bojevnikih. In baje smo bili mi tudi bojevniki. No mi, naši predniki, tisti, ki so sedeli na tem prostoru ob nekem davnem ognju, srkali medico in otroke strašili z legendami o divjih veprih in padlih jelenih. Ali je ta genetski zapis sploh kdaj obstajal, je v meni in tebi ali je vse skupaj šopek čenč? Ne veva, kajne? Je pa dobra tolažba.

Tako sva prišla prijatelj do tistih križišč najinih življenj, ko je postalo težko. Ko so se preizkušnje začele vrstiti ena za drugo. Vsak je usekala na svoj način po hrbtu ali glavi in vedno bolj sklonjeno sva lezla. Jaz sem se v teh trenutkih pogosto zatekel v razmišljanje o najinih prednikih, ampak tistih stoletja nazaj. V domišljiji sem potoval v neka oddaljena šotorišča, kjer sta najina pra-pra-pra-pra-pra-pra- strica zavita v kožuhe brusila sekiri in razpravljala o tem, kako bodo družine preživele ostro zimo. Takrat sem bil prepričan, da ju je bilo svinjsko strah, čeprav sta bila na videz neustrašna. Smrt je čakala za vsakih vogalom in zgolj nekaj napak in nesrečnih dogodkov je bilo dovolj, da si za večno obležal v kakšnem zametu. Hrana za zveri. Vidiš, tako sem razmišljal in iz tega, mogoče povsem izmišljenega sveta, črpal nekaj energije za tegobe sodobnega človeka. Pojma nimam, če ima vse skupaj kak smisel, povem ti le, da včasih pomaga.

Tako bom tudi danes malo pomeditiral o tem, kako se mora obnašati bojevnik 21. stoletja, ki ima v svojem starodavnem spominu neke zapise o pogumu, uporu, trmoglavosti, iznajdljivosti, pretkanosti in močni želji po preživetju. Veš, trdno verjamem, da to res obstaja. Zato iščem okoli sebe ljudi, ki jim ta bojevniški duh ni še povsem usahnil. To želim videti tudi v odsevu v ogledalu. Nikakor poraženca, zgolj bojevnika. Tako sem preživel tudi najtežje dneve, ko mi res ni bilo več do premikanja in bi najraje nekje pod deko preždel naslednje leto ali dve. Zato danes ni niti daleč težek dan, mogoče malo zoprn. In to bo minilo. Če bi posnel film, bi mu danes dal naslov Tudi mi smo bojevniki. Prijatelj, ne odloži še sodobne sekire in ne predaj vojne. Bitke izgubljamo, to je pričakovano, vendar grizemo do konca.