Prijatelj, mogoče veš, mogoče pa tudi ne, da sem nekaj mesecev imel malo omejeno gibanje in druženje, ker je tako želela naša ljuba država. Poleg težav zaradi premalo gibanja se je sčasoma potuhnjeno prikradlo tudi pomanjkanje stikov z drugimi predstavniki naše vrste. In tako sem se začel počutiti kot v nekem balonu, kjer se sicer premikam med ljudmi, vendar nekako ne najdem več pravega kontakta. Ta občutek me je preplašil in zaskrbel, zato sem gruntal, kaj lahko v tem svojem omejen položaju postorim, da bi bilo bolje. Kmalu sem prišel do rešitve, ki je enostavna in izvedljiva. Nič posebnega ne pričakuj, mogoče boš prhnil v nezadovoljstvu ob sledečih besedah, vendar to je pač moj razmislek. Iz tega svojega balona sem moral pokukati in nagovoriti vse tiste ljudi, ki so se gibali ob meni. Tako sem začel gojiti nekaj obredov klepetanja. S prodajalko tobaka, papirčkov in filtrov sva imela nekaj drobnih izmenjav vsakdanjih informacij na nekaj dni, ko mi je pošla zaloga. Posebnega pomena zame pa je bil vsakodnevni obisk lokalne kavarne, kjer sem si naročil kavo za sabo, saj povisevanja v lokalu nisem želel tvegati, da ne bi organi ljube naše države tega prepoznali kot kakšno novo kršitev. Sčasoma sem se izmojstril in tisto dobro minuto, ko je v papirnati lonček curljal tekoči kofein, izkoristil za svoje zdravilo proti osamljenosti. S točajkami sem besedoval na polno in s tem pridobil nazaj občutek, da sem opaženo človeško bitje. Osamljenost je odšla kot je prišla.
Prijatelj, zdaj že nekaj mesecev nisem več pod to kontrolo in življenje se vrača v stare tirnice. Stikov z ljudmi, sicer res različne kvalitete in intenzivnosti, mi res ne manjka. Sem pa svojo navado delno ohranil in občasno klepetam z neznanci, mogoče tudi njim pomaga proti njihovi osamljenosti. Neko soboto sem tako pristopil do table, kjer so zapisani prihodi mojega mestnega avtobusa. Isto je počela tudi starejša gospa majhne rasti. Družno sva ugotovila, da bo trajalo še četrt ure, da naju zelenec odpelje do najinega konca mesta. In potem sva kar govorila. Bila je zelo radovedna, najprej ji je bila iz neznanega razloga všeč moja majica, ki bi jo kar imela. To nekako ni prišlo v poštev, vendar tega ni zamerila. Zanimalo jo je, kaj se skriva v nakupovalnih vrečkah, ki so mi visele s prstov. Kmalu sva prešla na zdravje in zaupala mi je, da je imela pred časom težjo operacijo, ki jo je dobro prestala. Dobila je tudi ustrezno rehabilitacijo v toplicah in še to, da gre danes na obisk k sorodnikom. Živahnost v najinem pogovoru bi kmalu upadla, če ne bi avtobus zamujal in sva imela nov krog okoli vsega tega in kaj vse se lahko šoferju na poti pripeti, da ga zadržuje pred prihodom po razporedu. In ko je gospa skoraj klicala prometnika, se je trola primajala okoli ovinka. Pozdravila sva se in nikoli več videla. Upam, da sem ji za trenutek ali dva pregnal osamljenost.
Prijatelj, okoli naju so ljudje, ki ta trenutek premišljujejo in čutijo podobno kot ti pišem. Živimo v odtujenem svetu, kjer je vsak topel človeški dotik še toliko bolj vreden, ker je kar redek. Kako do njega? Nimam pojma. Upati si moramo prestopiti mejo vljudnega in oddaljenega. Res nikoli ne vemo, za katerim vogalom na čaka sreča ali vsaj dober znanec, ki ga še ne poznamo. Imam ta blagoslov, da zadnje čase spoznavam nove in zanimive ljudi, ki počnejo hudo privlačne in sodobne stvari s svojimi življenji. Saj veš, da tudi tebi želim prihoda nekoga novega, ki te bo iskreno objel in zavzeto poslušal, ko boš govoril o sebi. Kateremu boš odkritost vračal z enako mero in tako spletel medčloveško vez, ki lahko traja. Vendar boš moral biti bolj pogumen, odstopiti od šanka, kjer pijančki med seboj podajajo vedno iste besede. Čudež je, ponovno, na dosegu tvoje roke, zahteva pa človeka, ki si upa. Ne se mi zdaj podelati v hlače, ko te prosim, da daš sebi in drugim še eno možnost. Drugače boš ostal sam in osamljen do konca dni. In še nekaj sem se naučil zadnje mesece. Čeprav mnogi gledajo sumničavo na prijaznost, saj sumijo, da se nekaj zlobnega skriva za njo, lahko iskrena prijaznost podre še tako visoko oviro. Bodi prijazen do soljudi, prijatelj, in možnost, da bodo oni prijazni s teboj, bo večja. Saj veš, kaj pravi stara modrost: »če bomo v življenju srečali toliko pravih prijateljev, kot imamo prstov na eni roki, se lahko imamo za srečne«. To pa ni tako huda naloga, kajne?
Vse dobro,
Matic
