Prijatelj, spomnil sem se nate včeraj, ko sem z Maretom sedel na kavi. Veš, pred letom je bil v podobni buli kot ti, projekti so se mu zapirali eden za drugim in Simona se je z obema otrokoma nekega popoldneva odpeljala do svojih staršev na kmete. Zdaj baje vsi trije živijo v njeni nekdanji otroški sobi s pogledom na hribčke s trto. Mare je pa trmasto vztrajal tukaj in včasih cel dan pojedel nekaj žemelj najboljšega soseda in liter jogurta ter ob računalniku kadil prešvercan tobak iz Makedonije. Vesel sem ga bil včeraj, ker je bil čisto drugačen, spet na nogah in spet je imel tisti žar v očeh. Pravi, in zato sem se spomnil nate prijatelj, da je potreboval tisti dotik čistega dna pod seboj, da se je lahko dvignil. Govoril mi je čudovite besede, ki jih sicer pogosto najdemo v knjigah za krepitev samozavesti, vendar s to razliko, da jih on res živi in niso zgolj fraze. Spoznal je, da je konec koncev povsem sam za vse in da je od njega odvisno, kam ga bo pot zapeljala. V tem temeljnem spoznanju je začutil upanje in moč, da se je izvlekel. Simona sicer noče slišati za njega kot za tipa in močno dvomim, da bosta še kdaj skupaj. Preveč vsega se je nabralo v zadnjih letih, da bi lahko šla mirno preko. Se pa spet malo in previdno pogovarjata in Mare vidi oba škorca redno. In zdaj, ko želim ta njegov žar preliti na računalniški zaslon, se počutim nerodnega in nima čisto pravega učinka. Me vsaj ti razumeš?
Prijatelj, nimam recepta zate in tudi ti ne morem obljubiti, da bom naslednjič, ko trčiva eden od drugega, imel čas za pijačo. Malo tudi zato, ker težko gledam, kako prepit vase zlivaš še več. Vem pa, da ne bo pomagalo, če ti zgolj rečem, da bi moral nehati nagibati te preklete flaše. Bojim se, da mi boš na koncu rekel za nekaj bankovcev, da se lažje izvlečeš. Če bi jih imel, bi ti jih seveda dal, vendar vem, da to ni rešitev. Oba bi naju bilo sram in tiho bi se poslovila z obljubo, da se spet vidiva, kar bi bila nežna laž. Zato ti raje pišem. Torej, tega recepta za upanje nimam, ga pa čutim, da je tako prekleto blizu. Tako tebi kot meni, obakrat povsem drugačen, vendar za zjokat preprost. Veš kaj mi je še rekel Mare? Da ne smemo nehati migati in da tisto luč na koncu dolgega tunela moramo kar lepo sami prižgati. Vidiš, takšne mi je trosil ves nasmejan. Pa vem, da ni blefiral, ker se je to dalo brati v njegovih očeh. V vsej bedi je našel upanje, ki ga zdaj nežno goji in življenje se je počasi začelo obračati na bolje. Projekti se odpirajo in pritekati je začel tudi denar. Pravi, da je vedno več podobno mislečih, ki so jamranje zavrgli, ker so spoznali, da smo ostali sami v celem tem dreku in je zgolj vprašanje, ali se bomo potegnili na suho ali potonili.
Prijatelj, tako močno ti želim, da ne potoneš. Zadnjič sem spet šel po isti poti do banke in oprezal za teboj v lokalu, na katerega si nakazal z mahljajem roke. Ni te bilo. Imel sem že nekaj spodbudnih besed več na zalogi. Vsekakor pa bi ti rekel, da smo pristali na tem planetu tudi zato, da pokažemo, kakšni borci smo. Da različne bitke vodimo tudi zato, ker trmasto ne želimo in ne smemo popustiti. Mare je trmast in to mi je všeč na njem. Tebe ne poznam več dobro, včasih sem mislil, da te. Upam, vidiš tudi to je upanje, da v tebi tli dovolj strasti pravega bojevnika, ki se bo nekega lepega dne razplamtela v prijetem ogenj, ne uničujoč požar. Ne gre za čakanje na nov udarec usode, gre za tisti srečni trenutek, ko se vse zgodbe in faktorji zložijo v to preprosto rešitev. Tega trenutka ne moremo izsiliti in pričarati. Ne morem ga jaz in tudi, prijatelj, ga ne moreš. Enkrat se vse zloži in potem je lažje. Nočem zveneti pokroviteljsko, ker niti sam ne vem, če se je meni vse zložilo. Samo čutim, da je tako prav. In do takrat sem lahko tudi malo potrpežljiv in skromen do vsega, kar se dogaja z menoj ali okoli mene. Vidiš, tako preprosto je lahko upanje.
Vse dobro,
Matic
