»Ati, zakaj ne smem v šolo. Mami …?« je neumorno spraševal Staš in ju gledal z velikimi očmi. Mala Biba se je tiho igrala sama v kotu njihovega malega najetega stanovanja. Nista imela ne pametnih in ne neumnih odgovorov na otroška vprašanja in sta momljala nerazumljive stavke. Ko se je dan umiril, sta živčno pogledala novice in elektronsko pošto. Same odpovedi. Pa tako dobro je zastavil leto! Domenil se je za več nastopov za dober denar, nekaj čisto bednih komercialnih, vendar vmes tudi takšni, kjer so želeli njegovo avtorsko glasbo. Bil bi dober denar, s katerim je upal, da se bodo izkopali iz bede. Zdaj pa tole! Ajša je šla vsako noč prva spat in on je ostal še malo pokonci, da je pri odprtem oknu pokadil zadnjo cigareto. V temi je gledal v povsem umrlo in tiho mesto, kot ga ni bil vajen. Vse je ustavilo …
Ajša seveda ni šla v službo. Ni si upala. Najprej je dobila sporočilo, da bo dobila natančna navodila kmalu. In potem je čez dober teden prišlo … Na čakanju je. Dela ni. Vse bo dobro, zdaj si na čakanju.
»Nič hudega ne bo, zdaj sva lahko več skupaj, a veš. Ničesar ne kršiš … dej pridi k meni,« se je skušal pošaliti, vendar je v odgovor dobil zgolj prestrašen pogled žene, ki je tako spominjal na sinovega. Šele čez pol ure je čisto tiho rekla v prazno:
»Kako bova plačala najemnino …«
»… Mogoče nama bo ta mesec odpustil, saj vidiš, da je vse na glavo …«
Še sam ni temu verjel in res je stanodajalec kmalu poslal opomnik, da je tukaj konec meseca in da pričakuje denar. Njegov račun je bil prazen, doma sta imela še nekaj gotovine in Ajša je v strahu šla do najbližjega bankomata preveriti, če je njen šef vseeno nakazal plačo, čeprav je bila na čakanju. In je! Bilo je veliko manj kot je pričakovala, vendar je bilo. Nekaj! Dovolj za stanarino in nekaj hrane. Pa za tri škatle njegovih čikov.
»Vse bo dobro. Tudi tole bo minilo.«
Tisti večer so prvič omenili, da bi lahko začasno zaprli prehod med občinami. Ko je ugasnil računalnik, je Ajša spregovorila.
»K mami bomo šli mi trije. Tole bo mogoče trajalo mesece, mama ima vsaj hrano z vrta in jajca. Če nas zaprejo v občine, ne bomo imeli za hrano. Ti ne boš mogel delati še dolgo …«
»Ajša, nehaj. Ne morejo nam tega narediti. Veš da bom takoj igral dvakrat na večer, vse bo še dobro … Ti si na čakanju, vidiš, plača je prišla … Preživeli bomo.«
»Če verjameš … K mami želim. Bolje bo za Staša in Bibo …«
Ni se želel več pogovarjati, odprl je okno in prižgal cigareto. Nekaj minut kasneje je Ajša spala, vsaj tako je bilo videti. Slekel se je in zlezel na svojo polovico raztegnjenega kavča.
Naslednji dan jih je spremil na postajo. Ajša je nosila Bibo, Staš pa ga je vso pot trdno držal za roko.
»Bom skušal dobiti kaj za delati tukaj. Se bo že kaj našlo …«
»Ati, zakaj ne greš z nami?«
Prisilil se je v nasmeh, počepnil do sina in ga prijel za ramo:
»Moram čuvati naše stanovanje, vi greste na počitnic in ko pridete nazaj, bo vse po starem. Vsak dan se bomo slišali, a prav? Staš? Ajša, dej se slišiva zvečer …«
Ni mahal za avtobusom, ker se mu je zdelo vse skupaj povsem neverjetno. Prižgal si je cigareto in počasi odšel do njihove stolpnice. Na poti ga je ustavil policist. Osebna, kaj delate tukaj … spremil sem družino na avtobus … že prav, samo ne zadržujte se zunaj, je prepovedano, če nimate službenih obveznosti … ne, nimam službe … no, tako, pojdite domov … grem … na koncu jezika je imel vprašanje, če že velja policijska ura, vendar ni hotel tvegati položnice. Te dni so bile kršitve lahko karkoli, nihče več ni spremljal odlokov, ukrepov, priporočil.
Zvečer je poklical Ajšo. Ja, seveda so varno prišli. Vse je v redu. Rad te imam. Jaz tudi tebe. A že spita? Ja, mama je naredila palačinke in potem sta gledala risanke. Fajn. Se slišiva … Potem prvič ni pogledal poročil po nekaj tednih. Odprl je okno in v tišini strmel v črnino noči ter kadil. Naslednje jutro se ni več spomnil, kdaj je šel spat.
»Bojan! Hej Bojan, živjo … ja, ja, itak. Hej, kdaj bi lahko kaj delal? Karkoli. Terasa, hotel, poroka, rojstni dnevi … Kaj? Nič? Kako nič? Vse je zaprto, to vem, samo kakšne ilegalne žurke so zihr. Bojan? Koliko časa bo to trajalo? … Bojan, dej pomagaj prosim. V kurcu sva, Ajša je na čakanju, saj veš, dva otroka … Aha, razumem. Dej, če boš kaj slišal, a prav. Hvala … Bojan? Sva še frenda? Frendi si pomagamo, ane. Ja, Prav. Adijo.«
Čez dan je živčno postopal pa stanovanju, si skuhal čaj, pojedel kruh s pašteto, skuhal kavo, pokadil dva čika, postopal po stanovanju, gledal skozi okno na prazne ulice daleč spodaj. Prižgal radio.
»Od danes je prepovedano gibanje med občinami. Tako želimo zajeziti epidemijo. Apeliramo na državljane, da ravnajo strpno in odgovorno. Kršitve bo obravnavala policija in kaznovala prestopnike. Vlada bo na nočni seji obravnavala prvi sveženj ukrepov za pomoč gospodarstvu, ki v teh časih …«
Ugasnil je škatlo. Jebeš gospodarstvo! Nikoli ni bil del gospodarstva, umetnik na svobodi, živel iz rok v usta. In kaj naj zdaj? Naj prvič zaprosi za socialno pomoč. Mogoče sploh ni upravičen do nje, Ajša je imela službo, samo imata dva otroka … Ni vedel. Mogoče bi lahko vprašal, se pozanimal. Jutri.
Ajša je bila zvečer zelo tiha. Najprej je mislil, da zato, ker je v isti sobi z otrokoma in ju noče zbuditi. Potem se mu je posvetilo, da tiho joka in duši svoje ihtenje.
»Ljubica, kaj je? Se je kaj zgodilo? Dej povej …«
»Odpuščena sem … je prišlo sporočilo. Vsi smo … baje … bo prišel sklep … po pošti. Strah me je!«
»Vse bo dobro … minilo bo … dobro, da si pri mami … Ajša … »
Tako je ponavljal še nekaj časa, ne vedoč, da je bila zveza že prekinjena. Ni zmogel moči, da jo ponovno pokliče. Saj bo! Vse bo dobro. Odprl je okno, da je v stanovanje hušknil svež pomladni veter in si prižgal cigareto. Ulice so samevale, v daljavi so se videle luči osamljenega avtomobila. Ko je prišel bližje, je videl, da je rešilec.
Ko je zjutraj pogledal v denarnico, je videl, da ima še enega modrega in enega rdečega. In nenačeto škatlo cigaret. Dobro. Najprej bo šel v trgovino in potem bo poklical socialno. Okoli ust in nosa si je zavil šal in vstopil. Sovražni pogledi, sumničavi pogledi, živčne trgovke, razdalja … Dva paketa toasta, nekaj paštet, poceni sir, kava, špageti, paradižnikova omaka … pri blagajni je cincal, ali bi vzel še ene cigarete, vendar se je zadržal. Ostal mu je drobiž in en rdeči za 10. Za tričetrt meseca … Pa saj bo Ajša dobila še eno plačo ali kako? Poklicati mora socialno.
»Dobili ste center za socialno delo. Zaradi ukrepov vlade delamo preko telefona. Počakajte na prostega strokovnega delavca … Dobili ste center za socialno delo. Zaradi ukrepov vlade delamo preko telefona. Počakajte na prostega strokovnega delavca … Dobili ste center za socialno delo. Zaradi ukrepov vlade delamo preko telefona. Počakajte …«
»Ja, halo! Za socialno pomoč sprašujem … Kje na internetu? Kako naj vam pošljem? A pošta deluje? Ne, nimam spletnega certifikata … Preko katerega portala? A to zdaj še deluje? A po navadni pošti? Kdaj pa bi lahko … aha, naslednji mesec? Samo, najemnina … hrana … Ja, hvala, bom pogledal.«
Ajša, zakaj se ne javiš na telefon? Sem klical tudi tvojo mamo, pa se tudi ne javi. Je vse ok? Pokliči! RTM.
Pozno popoldne je pojedel toast s pašteto in spil zraven kavo. Odprl je okno in kadil. Težko je zdržati v stanovanju. Odločil se je, da gre ven, ne glede na ukrepe. Z liftom je šel do pritličja in stopil v lahen dež. Brez načrta je korakal in zaneslo ga je proti centru. Srečal je več živčnih policistov, ki pa so ga pustili pri miru. Bližje ko je bil središču mesta, več ljudi je bilo. Nekateri so imeli transparente in piščalke. Ni razumel, kaj se dogaja, novice je nehal spremljati že nekaj dni nazaj. Že davno pravzaprav, ker je čas tekel drugače …
»Kaj delate tukaj? Kdo ste? Osebno!«
»Na sprehod sem šel …«
»Vam bom dal sprehod, prekleti lenuhi, na državne jasli prisesani umetniki. Boste že videli, ko bo red in disciplina! Osebno sem rekel! … Tole bo kazen. Kršenje javnega reda in miru. 625 in polovička, če plačate takoj. Ha! Kaj boste pa zdaj rekli? Domov pojdite in spoštujte ukrepe!«
Ko je prišel domov, je že močno deževalo in zdaj je bila tema. Ajša se ni javila. Bil je premočen do kože, zato se je slekel do gat in obsedel na stolu. Iz kota je vzel kitaro in preizkusil strune. Ni imel občutka. Odložil jo je. Iz žepa mokrih kavbojk na tleh je izbrskal zmečkan listek s kaznijo in ga poravnal na mizi. 625. Iz drugega žepa je potegnil zavojček cigaret. Malo jih je bilo, nekatere so bile zmočene, druge suhe. Eno je vtaknil med ustnice, jo prižgal in odprl okno. Stopil je na okensko polico …