… In potem sem jo pač enkrat udaril po zobeh, pa je kar odšla v tisto prekleto varno hiša ali materinski dom, saj več ne vem kam. Na glavo mi je spravila policija in socialno. Samo je zdaj vse v redu, prišla je nazaj, samo neverjetno sem živčen. Ko igram doma igrice, včasih povsem ponorim in bi jo še enkrat razbil ali kaj drugega, pa vzamem tablete in je bolje. Spim slabo, vendar imam tablete tudi za to. Saj se ne razumeva dobro, vseeno mi je, kaj mi je šla delati vse to. Kaj, a zdaj je tudi udariti ne smem več. Kakšna država! …
To, dame in gospodje, ni kakšnem scenarij za socialno dramo, ki ga pišem, temveč povsem točna transkripcija govora nekega možakarja pri mizi poleg moje.
Ko sva zadnjič z letalom preletela Slovenijo, sva se z ženo strinjala, da vsi ti lepi grički in vmes posejane vasice, pa spet vasice in njivice, hribček in nova vas, na koncu pa malo večja vas – prestolnica – samo kažejo jasno sliko, da smo vaška dežela. To je lahko čisto v redu, vendar ne vem, zakaj to pomeni, da moramo biti tudi primitivna dežela. Ne kmetov, temveč kmetavzarjev. Brez civilizacijskih norm, brez človečnosti, zgolj primarni odzivi podivjanega prednika avstralopitka. Je izjava tega gnusnega človeka z začetka kolumne zvest odsev razmišljanja slehernika? Trdili boste, da ne, vendar vam bom nasprotoval. Točno takšni pogledi na medosebne odnose in načine pomoči pri težavah pri nas prevladujejo. Priznanje tega ponižujočega dejstva je mučno, a nujno potrebno. Smo dežela odkritega in prikritega nasilja. S prvim se nekateri celo pohvalijo, da bi domnevno dokazovali svojo bistrost, drugega je toliko, da ni obvladljivo.
Utrujen sem od tega. V resnici ne vem, kako naj se zoprstavim poplavi nizkotnega razmišljanja in čutenja, ne znam sodelovati v pijanskih debatah vsevednih lokalnih sadistov, enostavno me zmanjka. Tudi pred dnevi, ko je pojava izustila teh nekaj stavkov, nisem vstal, se obrnil k njemu in mu povedal svoje. Naprej sem srkal svoj espresso in samo upal, da se s kompanjonom čimprej postrgata v svoje jame, kjer bosta naprej mučila druge. Res, za takšno prepričevanje zablodelih nimam več energije. Pred leti bi mogoče celo naredil sceno, danes ne več. Vsakodnevno zasuvanje z informacijami o novih pojavih nasilnega vedenja me na srečo ni naredilo ignoranta, le svoje bitke bolj smotrno izbiram. Besedno nožkanje z omenjeno osebo pač ni na vrhu seznama. Kaj pa velja početi, kam vlagati svojo moč?
Ob predpostavki, da so osebki moje generacije s trdno zakoreninjenimi načini različnih nasilnih vedenj in brez volje za spremembo pač izgubljena populacija in lahko postopoma odmirajo kjerkoli že so, je po mojem skromnem mnenju edina pametna reč iskreno izobraževanje otrok o najbolj težkih tematikah. Samo to! Za nas je marsikaj prepozno, lahko naredimo nekaj na zalogo. Spremembe se dogajajo, vedno. Včasih hitreje, včasih počasneje. Pa recimo, da je to akumulacija za naslednjih sto let. Vseeno mi. Dajmo mladim jasno povedati, da je govorjenje in delovanje odraslega človeka, kot je opisano v prvem odstavku, zavrženo in primitivno, povejmo to z močjo argumenta, zakaj je tako. To zna imeti učinek … Končno sta se odplazila drugam, da sem imel lahko mir. Naročil sem še eno kavo.
Kolumna je svoje mesto našla v časopisu Svet24 dne 5. junija 2017