Pogum preživelcev

Sedimo v lepi in veliki dvorani sredi Nemčije. Zbranih nas je skoraj 150 iz celotne Evrope, z enim ciljem. Voditelj z veliko mero takta povzame osnovna navodila našega srečanja in nastopi tišina. S stola poleg mene vstane mož v poznih srednjih letih, na rokah se mu vidi živčnost. Vstane pred vsemi nami in začne svojo zgodbo. Anglež je, bivši nogometaš. Ko se usede, vstane mlada Danka na drugem koncu dvorane in v svojem jeziku pove svojo zgodbo. Sledi Belgijka, pa spet Anglež, Nemka in tako do konca. 24 preživelcev spolne zlorabe v športu je tako uvedlo zaključno evropsko konferenco v Kölnu letos maja. Bilo je pretresljivo, bilo je šokantno.

Projekt Voice je očitno prerasel okvire zgolj projekta iz evropskih sredstev in je postal gibanje podobno mislečih. Zaščititi otroke, da se bodo lahko varno posvečali svojemu športu, opozarjanje na nepravilnosti in tudi kaznovanje storilcev. Naloga deluje velikanska, sploh glede na odpore po Evropi, vendar so nekateri rezultati spodbudni. Afera spolnih zlorab v angleškem nogometu je streznila odločevalce in pretresla javnost do takšne mere, da se angleški šport spreminja ob spodbudi močnih mrež nevladnih organizacij. Za naše razmere povsem neverjetno, da ena izmed mrež združuje 14.500 svetovalcev, ki po celi državi pomagajo preživelcem različnih oblik zlorab. Angleškemu zgledu sledijo na Danskem, v Belgiji in Nemčiji. Potem smo tukaj države, ki smo še kakšnih 10 let za njimi. Slovenija v družbi recimo Avstrije, Španije in Irske ima pred seboj velike naloge, začetne korake.

V Sloveniji je nacionalni forum projekta Voice – Glasovi za resnico in dostojanstvo pokazal, da so med nami športni delavci, ki z veliko mero občutljivosti želijo pristopiti k reševanju problema spolnih zlorab v športu. Njihova energija je nujno potrebna in lahko smo hvaležni, da ni vse tako črno. Se pa vsi skupaj zavedamo, da moramo poskrbeti za osnovno ozaveščenost javnosti, za izobraževanje trenerjev in drugih športnih delavcev ter ščititi preživelce in kaznovati storilce. Čisto zadnja naloga presega okvirje akademskih in nevladnih krogov, temveč kaže na odgovornost države. Vsi skupaj upamo na premike v splošni družbeni klimi, ki ne bo več zanikala obstoja težave. Tega je še vedno odločno preveč in posledično sekundarne viktimizacije preživelcev. Z izkušnjami kolegov iz tujine smo dovolj opremljeni za naslednje korake. Voice projekt ne bo zamrl, očitno se šele zares začenja.

Eden izmed kamenčkov tega mozaika zaščite mladih športnikov so izpovedi odraslih preživelcev. Ali res pomagajo? So nujno potrebne? Sam sem trdno prepričan, da ja. Na več vidikih so pozitivne: odrasla in stabilna oseba spregovori o svoji izkušnji, da bi opogumila mlajše in bolj ogrožene. Sporoča, da nihče ni sam, da obstaja skupnost. Splošno javnost opozarja, da se lahko za masko uspešnega športnika ali športnice skriva trpka zgodba. Evropski ambasadorji projekta Voice so naredili ogromno zgolj s svojo pojavnostjo, s svojimi besedami. Zato Voice ni zgolj raziskovalni projekt, je gibanje. Srčno upam, da bomo tudi slovenske preživelce dovolj opogumili, da bodo spregovorili. Nekateri zasebno in drugi mogoče celo javno.

Za konec samo dva stavka o mojem novem prijatelju iz Velike Britanije. Njegova zgodba me je pretresla. Leta 1997 je prvič javno povedal o svoji spolni zlorabi, storilec je bil njegov nogometni trener. O njem je bil celo posnet dokumentarec za nacionalno televizijo. Vsi so ga spregledali. Leta 2016 je prišlo do skupinskega razkritja več nogometašev, ki so utrpeli podobne zlorabe kot Ian. Njegovo zgodbo so 19 let kasneje potegnili iz arhiva. 19 let kasneje. Danes je Ian Ackley zagret aktivist in borec proti spolni zlorabi v športu. Moj osebni heroj.

Fotografija: Ian Ackley z enim svojih citatov.