Prejšnji teden sem v enem dnevu izvedel dve podobni žalostni novici, torej da sta se dva znanca poslovila iz tega življenja po lastni izbiri. Nisem ju poznal dobro, zgolj na videz in z enim sva hodila po istih službenih hodnikih. Nisem jima bil blizu, vendar me je prizadelo. To je seveda neprimerljivo z bolečino bližnjih, vendar je tudi osebno opozorilo. Kruti časi so. Mogoče so bili mnogi še veliko bolj kruti, vendar mi živimo točno v teh ta trenutek in takšni so. Težki. Vem, ponavljam podobne stavke iz kolumne v kolumno, vendar namerno. Želim vzpodbuditi pogovore o težjih temah, o manj prijetnih temah. Ker so prav tako nujni, če ne celo bolj, od najbolj običajnih lahkotnejših. Samomor je ena izmed tabu tem Slovenije.
Ko je pred tedni svoje življenje končal svetovno znan filmski zvezdnik so lahko o tem pisali vsi in vsi so lahko komentirali. Ko se zgodi čisto blizu nas, smo o tem tiho. Baje je tako bolje, delno iz pietete do svojcev in delno iz nekakšnih preventivnih manevrov, saj bi lahko pisanje in govor o tem spodbudilo več podobnega vedenja. Nihče ne pravi, da moramo o samomoru pisati in govoriti senzacionalistično. Ali niso ravno takšni trenutki čas za ponovno prevrednotenje in debato o vseh vidikih našega bivanja? Ali niso to žalostne priložnosti za ponovno opozorilo o pomenu skrbi zase in za svoje bližnje? Prepričan sem, da vsekakor. Naša država že desetletja vlaga premalo sredstev in energije v preventivno delo na različnih rizičnih področjih naše družbe. Pravijo, da ni računice in da nihče točno ne ve, kaj se res izplača in kaj je metanje denarja in časa skozi okno. To ne drži povsem.
Danski kolegi so že pred leti ob sodelovanju z ekonomisti izdelali izjemno zapleten finančni model, ki je prikazoval, kaj pomeni vlaganje v preventivo, saj je na koncu modela to bilo izraženo v financah, v prihranku na dejanskih proračunskih postavkah. Težave ljudi v družbi verižno vzrokujejo ogromno sekundarnih težav, ki so drage. Od bolniških odsotnosti, slabše delovne učinkovitosti, večjega števila razhodov zvez, povišanja kriminala, pa vse do slabše prometne varnosti in seveda splošnega zadovoljstva ljudi, ki se kaže na vsakem koraku v najbolj drobnih medosebnih stikih.
Želja za ta mesec, in seveda dalje, je skromna. Da bi se odkrito in iskreno govorilo o samomoru, njegovem preprečevanju in medosebni pomoči ter da bi Slovenija končno dobila nacionalni preventivni program samomorilnosti. Skromna želja, vendar do sedaj nikoli uresničena. Državo pa imamo že nekaj let. Spet se lahko ujamemo v star začaran krog. Mogoče se boste moji bralci z menoj strinjali, dvomim, da bodo te vrstice prebrali tisti, ki imajo škarje in platno v rokah. Raje bodo v tem mesecu pokimali na kakšnem fototerminu in objavili memorandum, da se res zavzemajo za vse to in pozdravljajo vsako pobudo. Dejanja bodo pa šepala. Me lahko oblastniki tokrat presenetite?
Matic Munc
Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 4. 10. 2014
