Mladostništvo je doba prehoda iz obdobja morale v obdobje etike, tako pravi psiholog Erikson. Privilegij mladosti je, da lahko raztegne okorela pravila, jih krši in preizkuša meje, da se vse skupaj izteče v samostojno odraslo bitje z lastno notranjo etiko. Ki pa ni nujno takšna, da ustreza splošno sprejetim pravilom družbe. Takšni potem končajo na robu družbe, odrinjeni. Iz časov »Miha, ne plezaj po toboganu … Miha, ne jej kamnov s ceste … Miha, lepo se obnašaj, ko pride tetica!« se v tem vmesnem obdobju dogaja nujen upor, ki zanika vsa butasta pravila odraslih, da bi jih kasnejši Miha delno sprejel in delno oblikoval lastna etična pravila poštenosti, spodobnosti. V času korone smo dnevno bombardirani z ukazi gospodarjev o pravilnem obnašanju, hkrati pa nekatera etična pravila kot da ne bi veljala več.
V vojni in ljubezni je vse dovoljeno! Mar res? Čisto vse? Lahko ustrelim v glavo nemočnega ujetnika nasprotne strani, ker ga ne bom hranil? Lahko mučim ujetega poveljnika, da mi bo izdal položaje svojih enot? Lahko v boju za ljubezen lepotice svojega konkurenta očrnim, da je navaden babjek in lažnivec ter poberem ljubezen lepega dekleta? Lahko lažem in prikrivam, vse v imenu ljubezni? Mar res? Ali nismo celo sprejeli nekakšnih pravil poštenega vojskovanja, ki v tej noriji kažejo zametke častnega vedenja ter ali niso borbe za osvojitev ljubezenske trofeje zelo daleč od prave ljubezni in veliko bližje vojni?
Nismo v vojni! Vojna retorika, ki je zadnje tedne tako priljubljena, se mi gabi. Bojišča, enote, borbe, uniforme, policijske ure in vsa druga menažerija neizživetih vojačkov je adrenalina polno navdušenje, ker se gremo vojno. In vojno se človek gre ves čas … Leta 1914 so vojaki s pesmijo odhajali na fronte prve svetovne morije z upanjem na nekaj avanture, kjer bodo ostali tri mesece, se imeli lepo in potem bo vsega konec, da bodo pripovedovali junaške zgodbice svojim potomcev. Štiri leta kasneje se v jarkih crkovali od lakote, mraza, griže, gripe, bojnih plinov in šrapnelov.
Kolega vojni psiholog nam je predstavil zvito finto, s katero ameriška vojska v svoje vrste vabi mlade ljudi. Plača, bivališče, lepe uniforme, dostop do poceni kvalitetne opreme in lagodno življenje v kasarni, kjer jim domnevno nikoli ne bo potrebno stopiti na resno fronto. Čez pol leta se tak rekrut zbudi sredi puščave in v pesek koplje luknjo za svoj sod, kjer bo scal, sral, jedel in streljal naslednjih nekaj tednov. Potem prva samomorilska bomba razstreli njegovega pajdaša poleg, da vidi po pesku razsuta čreva in mlako krvi, da bruha od groze in spozna, da vojna ni naslednji nivo League of Legends. Vrniti se ne more, ker je podpisal.
Leta 1991 smo mulci po treh dneh vzeli kolesa iz naših kleti, si vzeli privilegij nebrzdane mladosti in nismo poslušali svaril starih, da moramo vsi ždeti v zakloniščih. Odpeljali smo se mimo španskih jezdecev v center Ljubljane, da bi pasli radovednost. V nam znanih lokalih smo naleteli na neverjetne prizore. Mize so zasedali od nas le nekaj let starejši fantje, pobriti in brstečih bicepsov v kratkih črnih majicah. Ob stole so postavili avtomatsko orožje, pili pivo in se na glas hvalili s svojimi junaštvi. Šli so se vojno. Hitro smo jo podurhali domov in se čez nekaj tednov zbudili v državi, polni nacionalizma, sovraštva in depresije. Moja dežela je postala država nekoga drugega.
Ne, nismo v vojni. Tisti, ki si jo želijo, so neizživeti fantje iz obdobja kavbojcev in indijancev, le da imajo zdaj v rokah strelno orožje in ne več iz lesa izrezano puškico. Želijo si jo poslovneži, ki jim je poslovna etika španska vas, ker je seveda vse dovoljeno. Kjer so provizije visoke in se miži na obe očesi, saj cilj posvečuje sredstva. Nismo v vojni, smo v etični krizi globalnih razsežnosti. Iz ljudi prihajajo na plano zlobni ovaduhi, primitivni vaški pretepači, krvoločni politikanti in druga golazen etičnega dna. Poštenost? Ni pomembna, ker gre za našo stvar. Vse to smo že doživeli in vrtimo nov krog.
Pri vsem tem vplivamo na generacijo v prehodu. Mladi zavračajo moralizem rigidnih staršev in iščejo etični kompas za naprej. Če je smer, da v poslu poštenost ne šteje, da lahko za svoje cilje pohodiš drugega in egocentrično povlečeš zgolj zmagovalno potezo, potem smo naložili etično pokvarjen kapital. Družba iznajdljivih krjavljov, ki znajo iskati luknje, voziti slalom in ne upoštevajo časti in vrednot … Potem tudi to ne bo več moja država.
Življenje teče in mine. Na koncu je vsak sam. Vsako jutro gledamo le sebe v ogledalu. Upamo, da si lahko mirno pogledamo v oči in rečemo, da ravnamo najbolj pošteno kot znamo. Dejanja, ki smo jih naredili, se nam z leti nabirajo. Slaba in dobra. Pravilna in napačna. Teža spominov je vedno večja. Upam, da za ceno svoje lastne udobnosti nisem pripravljen prodati svoje etike. Ker drugače nimam več razloga, da bi živel, nepovratno sem izgubil sebe samega.