Pravica biti človek (za Kralje ulice)

Berem 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja in zraven zagreto kimam, ker je pater Gržan tako pronicljivo zadel resnične boleče teme našega sistema. Povrh vsega pa ponuja povsem izvedljive rešitve, ki pa so predvsem rešitve v miselnosti, v duhovnem obratu. Berem tematsko številko o podnebnih spremembah in me je groza, ker se počasi zavedam, da je problem veliko večji od zgolj površinskega govorjenja, da moramo pač nekaj narediti za planet. Rešitve niso več tako tehnološke, temveč družboslovno-humanistične … Potreben je obrat miselnosti, ponovno, ker samo tehnologija ne zmore ponuditi ustreznih rešitev v dovolj kratkem času, da bi bil izogib katastrofi možen. Včeraj v avtu mi sodelavka pove, da naj bi trgovinska veriga Hofer prepovedala prodajo Kraljev ulice pred svojimi trgovinami. Pridem domov, se vržem na internet, vidim, da je to res in da je hkrati že prišlo do omilitve stališč. Oddih je zgolj kratke sape, saj se je trgovski gigant mogoče ta trenutek umaknil,vendar incident priča o stanju duha. In ta je slab.

Seveda pa je glavni motiv za tole pisanje obisk gledališke predstave Pravica biti človek v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Mladi so sami, ob pomoči profesionalcev, kreirali odlično državljansko aktivno odrsko delo, ki ga odlikuje neposrednost, kreativnost in pogum. Sprašujejo vse nas, ali jih sploh slišimo. No, jih ne. In po obisku se je oblikovala mala spletna kampanja, da bi politiki prišli v teater in še vedno poteka. Kaže bolje kot na začetku, nekateri odzivi so pozitivni, je pa mnogo ignoriranja. Ne želim pisati o tem, temveč o ozadju v miselni kulturi na splošno, ki producira takšne vzvišene odzive odločevalcev na težave ljudi.

Neoliberalni trgovec z dobrinami ali politikami vidi pred seboj zgolj dobiček, ki se lahko meri v denarju ali volilnih glasovih. Na tej poti ga ne zanimajo občutki ljudi ali njihove pobude, z njimi zgolj manipulira v svojo korist. Ne vidi širše slike, zgolj svoj partikularni interes, ki je kratkoročen. Do naslednjega kvartala, do naslednjih volitev … Ravno podnebne spremembe pred nas postavljajo izziv za naslednje stoletje in dlje. Mnogih posledic današnjih dejanj v resnici ne bom doživel in lahko bi mi bilo vseeno. Naj se s tem ubadajo moji nasledniki! Lahko bi tako razmišljal, saj tako razmišlja polovica sveta. In ta odtujeni način razmišljanja in posledično delovanja je tisti, ki nas je pripeljal v slepo ulico in očitno ne gre naprej. Pater Gržan in podobno misleči resnični humanisti ponujajo drugačno paradigmo razmišljanja in tega je veliko v svetu. Povezovanje, strpnost, iskanje modrih rešitev, skrb za okolje … Vse to so zametki drugačnega pogleda na svet, na nas, na vse okoli nas. Edino vprašanje, ki mi ostaja odprto je, kateri način mišljenja bo prevladal. In to bom doživel. V naslednjih desetih letih bo postalo jasno, katera smer razmišljanja bo zmagala v tej vojni, ki poteka tam zunaj. Ta smer bo določila tisto oddaljeno prihodnost.

Zadnja leta sem bil precejšen pesimist glede naše prihodnosti, vendar postajam zmeren optimist z zelo trdnimi realnimi tlemi pod nogami. Ne, ni dobro. In še nekaj čas ne bo dobro. Je pa upanje, da bodo novi mladi, neobremenjeni in pošteni, prevladali na tem planetu starcev. To bo evolucija misli ali je pa pač ne bo. Še vedno me čaka temni pesimizem, ki ga že dobro poznam in se lahko zatečem v njegov objem. Ni dobro in šlo bo samo še na slabše … Tako šepeta in vabi. Vidim, da je skušnjavec dobil veliko pristašev. Kako ne bi vedel, če se bil še pred kratkim eden izmed njih. Žal dolgotrajno temno pesimistično stanje prikliče tudi grenki cinizem in grenkobo in je tako res težko živeti.

Oni dan sva sedela v preddverju Cankarjevega doma in čakala na film. Mimo naju so šepali legende slovenske Akademije in med njimi tudi vojaki, ki so bili potem kasneje predmet takega zgražanja. Prvi med enakimi je podelil kos kovine za na prsi rektorju, stražo so držali robotizirani vojaki in ploskali so akademski metuzalemi, ki se zagrizeno oklepajo svojih pozicij. Cela predstava za elito, ki ja ponovno razklala javnost. Akademiki ne želijo uniform, predsednik ne razume ničesar in zdaj se kregajo okoli tega. Debata me ne zagreje. Tako eni kot drugi ne vidijo, da so že zdavnaj v uniformah. Politiki v svoji rigidni pozi, kjer predsednik ne zmore toliko človečnosti, da bi odgovoril na vabilo mladih na gledališko predstavo in se obdaja z vojaki in drugi, vzvišeni profesorji megle že davno v uniformah svojih steklenih akademskih stolpov, zaslužni in redni, mojstri preobračanja besed in žužnanja prežvečenih teorij. Oboji ste zreli za smetišče zgodovine, politiki za foto termine in profesorji brez humanizma. Isti ste, zato vas to tako jezi. In povsem prav je, da vam pod grožnjo pušk delijo odlikovanja brez vrednosti, »pleh za joške«, točno tja sodite.

Berem nazaj tale zapis. Mogoče deluje nekoliko hektičen, nametanih je idej, anekdot, vendar toliko tega se nabere v vmesnem času. Želim si, da bo v letu 2020 veliko vročih debat o esenci, o resničnih problemih, resničnih rešitvah … Upam, da bo vroče leto idej, nestrinjanja in argumentiranja. Upam, da bo luč znanja posvetila v oči vseh tistih, ki zblojeno vandrajo po svetu potrošništva. In seveda najbolj od vsega upam, da miselnost mladih prevlada in odplakne zatohle poglede preživetih starcev. Starcev v glavah, da ne bo pomote. Pater Gržan jih šteje 61 in je sodobnega duha in takšni so vsi tisti, ki so ohranili svežino v duhu in srcu. To si res želim.

In želim si, da bo na predstavo Pravica biti človek v januarju prišlo vsaj 20 politikov, čeprav je prostora za 150 njih. Sem le zmeren optimist. Da bodo sedeli, poslušali in potem sodelovali. Iskreno, ostro, pogumno … tako kot to počno mladi. Vsem vam pa, da boste imeli topel dom, streho nad glavo, nekaj za v želodec in nekaj za po grlu, dobre prijatelje in veliko smeha. Na koncu nas reši le še humor, sploh če bo šlo vse skupaj po poti v maline. Se bomo vsaj smejali ob tem.

Kolumna je bila napisana za Kralje ulice