Pozdravljeni v novem letu. Upam, da ste praznovanje dobro prenesli, kaj šele soočenje s tem, da je seveda po evforiji vse isto kot je bilo. Vedno se ujamemo v ta krog, ko decembra polagamo v vse velike upe in se januarja spustimo na realna tla. Naj bo! Tako verjetno mora biti, to je to naše kroženje. Pustimo to in prelomimo s starim!
Vaš pisec se je v zadnjem mesecu pri sebi ubadal z različnimi dvomi, celo obupom. Delovanje za ljudi in z ljudmi vsake toliko zahteva tudi kakšen konkreten rezultat, spodbudo v realnosti. To je običajno pokazatelj, da pravilno razmišljaš in da tudi pravilno ravnaš. V tem obdobju sem pa dobival bolj ali manj klofute, ki so dokazovale ravno nasprotno – borba za človekove in še posebej otrokove pravice je v Sloveniji brezupna. V končni fazi vse skupaj odločijo igralci sistemske korupcije, ki so poleg vsega visoki državni uradniki. Njihove odločitve so pogosto dokončne, redno nepravične, vendar napisane pod zaščito državnih institucij. In to človeku spije energijo, verjemite!
Nazadnje so še mnogi ljudje na neposreden način sporočili, da želijo našo domovino zadržati na strani nazadnjaške miselnosti in vrč je bil poln. Zatekel sem se v knjige, dobre knjige. Tam ne srečate primitivnih ljudi, ki ti v obraz lajajo fraze, tam ni bleferskih strokovnjakov in tudi ni fanatičnih obsedencev. Tam domuje mir, tudi razum. In na nek čudežen način so mi knjige premaknile razmišljanje z mrtve točke ponovno nazaj na stare tirnice, vendar na nov način. Prelomljen. Splača se boriti naprej, ker za nas ni druge izbire. Resignacija je mogoče samo začasno zatočišče gneva in jeze, v resnici smo narejeni za boj.
Točno vam lahko opišem trenutek, ko se mi je posvetilo. Bral sem starega mojstra C. G. Junga, njegove iskrene in neposredne besede o tem, kako se je sam boril z demoni lastnega nezavednega, da bi razrešil lastne uganke in celo pomagal drugim. V iskanju metode pomoči je bil pogumen, nekonvencionalen, tudi izobčen in zasramovan. Sam nisem jungovec, imam pa velikansko spoštovanje do tega moža. Predvsem zaradi njegove premočrtnosti v iskanju resnice. Ob koncu življenja je lahko mirno potegnil črto, da se ni uklonil. Lepa zgodba, lep primer. Prenesti izkušnje izpred stoletja v današnji čas – lep izziv.
Potem sem vam dolžen še en dogodek. Zgodil se je zvečer, ko sem s svojo učno skupino imel srečanje na internetu, klepetali smo in se učili. Takrat sem začutil, da je točno vse to edino pravilno, kar je možno v danem času. Ne vem, če sem razumljiv, vendar v popolni sproščenosti sem našel smisel početja zgolj v tem, da počnem tisto, kar je. Nič več in nič manj. Ti trenutki so nam vsem dani, brez razlik. Vedno na dosegu roke. Kot je leta nazaj rekla ena od mojih kolegic: »v mojem malem svetu je vedno vse v redu.« To je to!
Zato v dnevih različnih obljub, zaobljub in novoletnih odločitev lahko mirno zapišem, da enostavno ne mislim odnehati. Kjerkoli in kakorkoli. Vam vsem želim nekaj podobnega, da najdete tanko mejo med trmo in vztrajnostjo, premagate obupanost in zberete vso energijo za dosego nekih vaših osebnih ciljev. Vseeno je, kakšni so. So vaši in nihče vam jih ne more vzeti. Smo zmenjeni? Vse dobro ljudje in brez predaje.
Tudi tale blog zapis je bil najprej natiskan in sicer v časopisu Svet24, dne 2. januarja 2016
