Esej o nasilju, feminizmu, šovinizmu in stanju v družbi
Ali je slovenska družba dosegla tisto stopnjo razvoja, ko lahko trdimo, da je nasilje nesprejemljivo in predmet sankcioniranja? Da, do določene mere. Iz pravnega vidika so vsekakor storjeni koraki, ki kažejo, da se je trend v smeri zaščite oškodovancev in kaznovanja storilcev obrnil na bolje. Glede razumevanja tega pojava v njegovi kompleksnosti pri vsakem posamezniku in v družbenem kontekstu je to veliko težje trditi. Celo več, občutek ima, da se glede vidikov nasilnega vedenja polje dialoga v naši t.i. družbi celo oži. Vedno bolj deluje, da smo ljudje na zelo oddaljenih okopih, s katerih usmerjamo svoje puščice v nasprotnike in se nismo sposobni pogovarjati. Pred začetkom pisanja tega zapisa sem potreboval kar nekaj časa, da sem umiril misli in občutke. Da, pogosto sem jezen in ta jeza je usmerjena na dvolične predstavnike naše skupnosti, ki nonšalantno trdijo zame žaljiva stališča, ki zadevajo nasilje. Težko je. Po petnajstih letih dela z nasilnimi ljudmi in predvsem z njihovi oškodovanci je včasih težko ostati miren in stotič razlagati ene in iste zadeve. Vendar zdaj sem miren, ker v jezi nastajajo sicer barviti zapisi, ki pa ne prispevajo kaj preveč k dialogu.
Za vzpostavitev dialoškega prostora je bistvena predpostavka, da se strinjamo okoli slovarja besed, ki jih bomo uporabljali. Šum v komunikaciji nastaja v veliki meri, ker se okoli slovarja nismo uskladili. Zato bo moje pisanje usmerjeno predvsem v razlago osnovnih pojmom, kot jih vidim sam. Ne trdim, da je ta razlaga edina prava, pravoverna, zgolj ponujam jo v razmislek. In precej srečen bi bil, če bi bili komentatorji pripravljeni deliti svoje poglede na razlage, da bi se mogoče celo uspeli uskladiti.
Emancipacija. Te besede se drži slabšalni prizvok v smislu, da so emancipirane ženske tiste, ki sovražijo moške. Že v začetku se opravičujem, ker bom pogosto uporabljal oba spola na način, ki sugerira heteronormativnost, vendar sem ob pomanjkanju boljših izrazov v to prisiljen. Lahko bi sicer zapisal emancipirana oseba, vendar to v našem družbenem kontekstu izgubi svoj naboj. Napačno razumevanje namreč leti zgolj na emancipirane ženske. Tukaj tudi leži, za moje pojme, past, v katero pada veliko sogovornikov. Emancipacija dobesedno pomeni prizadevanje za enakopravnost. Nič drugega. Pojem sam po sebi ni vezan na polje spola, temveč je veliko širši in ga lahko preslikamo na različna področja družbenega življenja (odnos delodajalec – delavec, starši – otroci, večinsko prebivalstvo – manjšinsko prebivalstvo, avtohtoni prebivalci – priseljenci …). Samo v našem nekoliko ozkem razumevanju se ta pojem veže zgolj na prizadevanja žensk za enakopravnost do moških. Ne enakost. Enakost je zame absurd, saj nismo enaki in nikoli ne bomo, ne samo na polju spola, tudi drugje. Sam si niti ne želim tega, da bi bil s kom enak. Enakost mi sugerira uravnilovko, povprečnost. Vsi smo enaki je trditev, ki zame nima nobene teže. Vsi smo enakopravni je izjava, ki ima zame pomen. Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti razlikovanje med pojmoma drugačnost in različnost. Se spomnite slogana »vsi drugačni, vsi enakopravni«, ki je bil vsaj zame precej ponesrečen. Mogoče je to vpliv našega jezika, vendar imam pomislek. Ko govorimo o drugačnosti, implicitno predpostavimo, da obstaja nekaj, kar je normalno (o tem več v naslednjem odstavku) in tisto drugo, ki je seveda drugačno. Ni mi všeč takšna dihotomna postavitev. Različnost je platforma različnih oblik, v katerih človek prihaja na ta svet in po njem deluje. Vsi smo različni, razlike med nami so dobre. Seveda ob predpostavki, da smo enakopravni. Zato težko razumem ljudi, ki jih emancipacija moti, saj enakopravnost vseh prav ničesar ne krade njihovih pravic, zgolj vzpostavlja ravnovesje. Dopuščam možnost, da sam pojem razumejo na drugačen način in o tem želim debatirati, saj ne razumem njihovega razumevanja.
Normalnost in normativnost. Ob ta pojem se spotaknemo pogosto. Mnogo ljudi je prepričanih, da obstaja »normalno« in »nenormalno«. Mogoče imajo za tako trditev ideološke argumente, kjer normalnost definirajo skozi optiko svoje ideologije. Normalno se jim zdi, da človek razmišlja na tak način, veruje v takšne ideale. Vsak psihiater ali psiholog se bo o omembi normalnosti nasmehnil, saj tega ni. Ne vemo, kaj je normalno in kaj ni normalno. Res ne vemo. Marsikaj je človeškega, čeprav se lahko s tem ne strinjamo. Pojavi nasilja so zelo pogosti in lahko bi trdili, da je nasilje za človeka nekaj normalnega. Da je človek kot vrsta nasilna se lahko strinjam. Ali je tudi normalno, da se tega vsak izmed nas zaveda? Ne, normalnost nam tukaj nič kaj prida ne pomaga. Ne obstaja normalna družba in nenormalna, so lahko samo zelo različne oblike človekove organiziranosti življenja. Ta zelo dolg kontinuum človekove različnosti se nam lahko sicer dozdeva bolj ali manj normalen, vendar je to zgolj z naše perspektive. Kadar skušamo našo perspektivo preslikati na celotno družbo, vse posameznike v njej, naredimo napako. Mi trdimo, da je nekaj normalno samo zato, ker mi tako mislimo. Povezan pojem je normativnost. Norme so družbena pravila, ki včasih implicitno ali tudi eksplicitno postavljajo pravila o življenju ljudi. V slovenski družbi je zelo prisotna heteronormativnost, kjer se predpostavlja, da je človek heteroseksualno usmerjen. Taka predpostavka je napačna in tudi škodljiva. V edukativnem procesu skušam mlade svetovalce naučiti, da v svojem svetovalnem procesu ne uporabljajo vprašanj in besed, ki nakazujejo heteronormativnost. Pa jim ne gre najbolje, žal. Kar uide jim, da mlado dekle vprašajo ali ima fanta, čeprav gre za istospolno usmerjeno osebo. In tako naredijo napako. Zakaj je tako pomembno, da na tem mestu izpostavljam LGBT+ problematiko? Ne glede na to, kako tesno si boste zatiskali oči, s tem ne boste spremenili dejstva, da je za mlade ljudi vprašanje spolne identitete in spolnega izraza izjemnega pomena. In vse to daleč presega ozek okvir heteronormativnosti. Človek ni zgolj heteroseksualno bitje, pa če vam je to všeč ali ne. Vendar gre lahko zadeva še dlje. Sem cis heteroseksualni moški, ki ne živim normativno po prepričanju nekaterih. Ne bom imel svojih otrok, ker sva se z ženo tako odločila. Nikoli ne nosim kravate. Sem tetoviran in imam prebodena ušesa in obrv. Nimam službe, imam pa delo. V moški družbi ne razdiram šovinističnih šal, ker se mi gabijo. V osnovni šoli nisem sodeloval pri otipavanju sošolk, čeprav je to počela večina fantovskega razreda. Ne sprejemam mnogih norm te družbe, ker se mi zdijo absurdne in vsiljive. Sem torej nenormalen za večinski del populacije, če dela in deluje drugače. Edina rešitev iz te zanke normalnosti in normativnosti je toleranca do različnosti, ki jo zlahka napisati na papir, veliko težje pa spraviti v resnične medosebne odnose. Splača se truditi v to smer.
Feminizem in feminofilnost. Nimam se za strokovnjaka za feminizem, sploh ne. Vem, da je obstajalo več valov feminizma in da jih še več zdaj v svetu. Težko se strinjam z vsemi pojavnimi oblikami feminizma ali celo njihovimi trditvami. Tega pač ne čutim tako. Mogoče zato, ker živim v telesu cis hetero moškega in ker imam močne klice šovinizma (o njem več v naslednjem odstavku). Zato mi je bilo tako osvežilno predavanje dr. Svetlane Slapšak, ki nam je skozi zgodovinski pregled odprla oči o tem, da so feminofilni moški obstajali skozi celotno sodobno zgodovino človeka, recimo od antike naprej. Feministični boj, z vsemi njegovimi stranpotmi, s katerimi se osebno ne morem strinjati, je zame logičen odgovor na patriarhalni svet, v katerem živimo že dolgo. Gledam in poslušam zelo argumentirana predavanja uglednih evolucijskih antropologov in evolucijskih psihologov, ki se s takšno trditvijo ne strinjajo. V njihovih pogledih vidim veliko tehtnega in uporabnega. Sam sem prepričan, da je celotna slika človeštva zelo kompleksna in zahteva resnično celostni pristop. Zelo malo vemo, moramo biti iskreni, še vedno iščemo odgovore. Trenutno menim, da bodo boljši odgovori prišli skozi sestavljenko filozofsko-sociološko-evolucijsko-nevrološko-psihološkega pristopa. V Sloveniji tega še ni sposoben narediti nihče. Zato se tolažim s tem, da obstajamo feminofilni moški, ne pa seveda feministi. Feminizem je izključno boj žensk, feminofilne osebe pa smo lahko včasih zgolj simpatizerji ali tudi nasprotniki določenih oblik boja, s katerimi se ne strinjamo. Cis heteroseksualni moški, ki iskreno ne ljubi žensk, bi res lahko bil zgolj nerazkriti istospolno usmerjeni moški, ki ženske sovraži, ker mu ne pustijo, da bi iskreno ljubil moške. Pa ne želim zavijati v psihodinamske vode, zgolj v razmislek vam dajem absurd, da moški, ki sebe deklarira kot pravega moškega, polnokrvnega, v svoji intimi pretepa in žali ženske, ki bi morale biti v skladu z njim pravzaprav subjekti ljubezni. Nekaj tukaj ne bo držalo, kajne?
Šovinizem. Osebni boj s šovinizmom imam že dolgo. Pravzaprav se dolgo nisem zavedal, kako je subtilni šovinizem prepletel našo družbo. Da, šovinizem je sovraštvo do žensk. Izhaja iz strahu do žensk, vsaj tako sem zdaj prepričan. 15 let se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi z različnimi problemi, ki so res najbolj pogosto zelo osebni, intimni. Ne želim podajati povsem generaliziranih odgovorov, ima pa nekaj misli, ki kažejo na določene skupne notranje ovire, ki vsaj moške plašijo. Poleg strahu pred smrtjo, ki je globoko v nas čista groza, sem pogosto naletel na strah pred impotenco. Strah pred izgubo spolne moči. Oziroma, če gremo malo dlje. Spolni odnos, ko naj bi od nas padle vse maske, tudi vsa oblačila, če le tega ne počnemo pri ugasnjeni luči in na hitro, nas dobesedno razgali. Moškega tudi po koščkih ropa njegove moči, saj postane povsem nebogljen. Če mi dovolite, bom to ilustriral z legendarnim jinglom Radia Študent: »kateri čik paše po seksu? Mehki Boss!« Po potenci pride impotenca. Vsi upamo, da samo začasno. Strah pred močnimi ženskami opažam vsak dan, tako pri svojih znancih kot strankah. Sam srečujem čudovite ženske, kreativne, inteligentne in močne, heteroseksualno usmerjene, ki nikakor ne morejo dobiti sopotnika. Moški od njih bežijo in jih označujejo s slabšalnimi oznakami, ki so šovinistične, da tudi možače in podobno. Vem, ker imam sam s tem težave. Kot rečeno, šovinizem je globoko v nas in če sem iskren do vas, je tudi boj moškega proti šovinizmu zgolj obračun njega samega z njegovim lastnim šovinizmom. Lahko vam to zapišem, ker to doživljam. V vsakem od nas se skriva majhen šovinist, tako so nas učili. Žal.
Spolnost. Magični in neznani vrtiček, kjer je skoraj vse dovoljeno. Dovoljeno ob pristanku dveh ali več oseb (več o tem v naslednjem odstavku). Spolnost je lahko vir užitka, povezanosti, je pa tudi polje svobode. Ravno ta osvobojenost plaši mnoge ideologe, saj s spolnostjo ljudje uhajajo izpod kontrole. Kako spretno je to opisala Margaret Atwood v Deklini zgodbi! Za nekatere je spolnost sicer neprijeten akt, ki je namenjen zgolj in samo prekreaciji, nadaljevanju vrste. Nič več in nič manj. Čeprav vemo, da za človeka spolnost veliko več od tega. Žal tudi zlobno igrišče izživljanja moči močnega nad šibkim. V nasprotju s splošno sprejetim, in napačnim, prepričanjem mnogih, da so spolne zlorabe izraz sprevržene spolne sle nekaterih, to ne drži. Ljudje s patološkimi spolnimi preferencami (do otrok, mladih, živali …) so samo manjši delež storilcev spolne zlorabe. Spolna zloraba je igra moči. Ravno ponižanje osebe na spolnem področju je dokazovanje vsemogočnosti osebe, kar skuša storilec doseči na polju spolnosti. To je lahko brutalno posilstvo na eni strani ali na videz nedolžna pripomba, kako sosedovi hčerki lepo rasejo prsi, da so že sočne. Cel spekter zlorabe na področju spolnosti ima veliko obrazov. Teh obrazov se v Sloveniji ne zavedamo, pravzaprav se jih nočemo zavedati. Za to obstaja več razlogov, po mojem mnenju. Mnoga dejanja spolnega nasilja so postala tako običajna, da jih nihče več ne zazna. Pripombe in namigovanja so del vsakodnevnega nekulturnega dialoga. Po drugi strani nočemo sprejeti dejstva, da je tako veliko število oseb med nami oškodovancev spolnega nasilja. Eden od petih, ena od petih. 20 odstotkov. Nočemo slišati. Veliko bolj varno je verjeti, da gre zgolj za posamezne primere motenih pedofilov, ki bi pa bi jih najraje pobili, skopili in kamenjali. Tako na perverzen način opravičujemo lastna spolno nasilna dejanja med nami samimi. Pretežka tema za tale simulakr slovenske družbe, v katerem živimo. Ali lahko ugledni predstavnik družbeno-političnega življenja, sicer moški, pri oblačenju plašča z roko podrsne čez prsi mlade pisateljice in zraven izreče galantno pripombo o tem, kako je lepa in seksi? Na drugi strani zanikanje spolnosti kot take, njene redukcije na zgolj reproduktivno funkcijo ustvarja velikansko napetost v velikem delu populacije. Ventili za nakopičeno spolno energijo je pornografija, obiskovanje prostitutk, skrivne zveze ali v končni fazi zgolj intelektualno onaniranje, kadar si oseba dejanske masturbacije ne dovoli, ker bo kršila kodeks svoje skupnosti. Kako pogosto lahko dobite žaljivko, kadar zagovarjate kakšno tezo, da ne bi bili tako ognjeni, če bi vas kdo dobro poseksal in bi bili bolj mirni? Poznam preveč ljudi, ki se jim to dogaja, da bi temu rekel osamljen primer. Grozljiva izpeljanka je, da bi glasne ženske veliko manj govorile, če bi imela doma močnega moškega, ki bi jih redno zadovoljeval, da bi bile zadovoljne in seveda … tihe. Spolnost je lahko orodje moči, dominacije brez pristanka.
Pristanek. Zakaj želim pristanku nameniti cel odstavek? Delno zato, ker poznam nekatere vidike pristanka (lahko tudi soglasje, v angleščini consent), ki so v konkretnih primerih v svetu dobili že absurdne vidike, saj bi morali dve osebi svoj pristanek dobesedno preverjati vsakih pet minut spolnega odnosa. Pustimo to, pristanek sam po sebi pomeni izjemno pomembno področje regulacije spolnega vedenja med nami, saj osebe, ki pristanka dejansko niso dale ali ga niso sposobne dati, postanejo oškodovanci spolnega nasilja. Da, regulacija! Če lahko trdimo, da je spolnost polje svobode ima, tako kot vsaka svoboda, svoje omejitve. Pristanek dveh odraslih in opravilno sposobnih oseb za spolno dejanje je neke vrste garancija, da gre za sporazumnost, za dogovor. Koliko stara oseba je sposobna dati pristanek? V Sloveniji smo to mejo postavili na 15 let. Osebe, mlajše od 15 let, tako zakon, pristanka sploh niso sposobne dati. Vendar je to res? Kaj nam kaže življenje? V resnici imamo pare 12-letnikov, ki imajo redne spolne odnose in to zagovarjajo kot svojo pravico. Imamo odrasle osebe, ki niso povsem osebnostno zrele, ni jih tako malo, ki se ne zavedajo posledic svojega pristanka, recimo za nezaščitene spolne odnose, ki so lahko rizični v smislu neželene nosečnosti in širjenja spolnih bolezni. Jasno nam je, da sama starost ni garancija ničesar, vendar je zakonodajalec nekje moral postaviti mejo. Tako pač zakoni. Ker ta trenutek res ne vem, kako rešiti dejstvo, da imajo zelo mlade osebe v Sloveniji redne spolne odnose, za katere so po lastnem vedenju dale pristanek, se obračam na širšo sliko. Ozaveščanje. Tabuizaranje spolnosti kot take je pripeljalo do položaja, da mlade vzgajajo pornografski kanali na internetu in recimo jim, bolj izkušeni vrstniki. Ozaveščajo lahko samo iskrene, pogumne in stabilne odrasle osebe, ki imajo pravi pristop. Ozaveščanje o integriteti lastnega telesa, s katerim druge osebe ne smejo početi stvari, ki jih ti ne želiš, je nujna naloga, če želimo narediti kaj dobrega na polju spolnosti za mlade. Mogoče tega ne veste, zato bom napisal. Nimamo tako malo 13 in 14 letnih deklet, ki se v Sloveniji prodajajo za nekaj črtic belega prahu. Nimamo jih tako malo, da bi se iz tega lahko norčevali ali odmahovali z roko. Kadar to kje omenim, načeloma naletim na zid molka. Nihče se noče s tem ukvarjati. Prav tako se noče skoraj nihče pogovarjati o dejstvu, da se prvi zmenek zunaj konča z oralno zadovoljitvijo fanta. Govorim o prvem zmenku. Oralna spolnost in včasih tudi analna ni dojeta kot »prava« spolnost za mnoge naše mlade. Ker ne moreš zanositi in ker dekleta ohranijo nedolžnost. Zgolj odprta družba, ki iskreno debatira o takšnih pojavih, ki v debato povabi mlade, da lahko povedo svoje dvome in stališča, lahko naredi nekaj dobrega. Tako sem trdno prepričan, vendar tudi že malo utrujen od ponavljanja enih in istih predlogov. Za konec tega odstavka bom karikiral: ne morete mladim razlagati o pomenu pristanka in integriteti njihovi teles z demonstracijo natikanja kondoma na banano!
Nasilje. Kaj je in kaj ni nasilje? Velika večina Slovencev in Slovenk bo še vedno zagovarjalo »vzgojne udarce po riti«, ker je tako vedno bilo in je tako za njih prav. Pa tudi zato, ker delno tako vedenje podpira del bolj tradicionalno naravnanih strokovnjakov in strokovnjakinj. To me žalosti in hkrat malo plaši. V zadnjem obdobju opažam pravo poplavo trditev, ki skušajo nasilje relativizirati do te mere, da razvrednotijo vsako besedo o tem, da se nasilje dogaja in sicer na način, da nekdo »pretirava« in si spet »nekaj izmišljuje«. Ljudje, takšna smer je nevarna! Kriterij nasilja ima objektivni in subjektivni nivo, objektivnega postavljajo odločevalci in delno tudi zdrava pamet. Kadar oseba drugi namerno zlomi roko in razbije ličnico, upam, da ne bomo imeli pomislekov o tem, da je nasilje bilo. Subjektivni nivo pomeni, da je moj občutek strahu, ustrahovanosti zelo pomemben. Da, nimamo objektivnega merila subjektivnosti, seveda ga nimamo, vendar upoštevanje osebnega doživljanja osebe pri dejanju druge osebe je pomembno. In pogosto spregledano. SMS z vsebino: »boš že videl ti svoje!« objektivno nima nobene teže, lahko pa ima v subjektivnem svetu osebe, ki ji je to sporočilo namenjeno. To je lahko grožnja skozi osebni jezikovni kod dveh oseb, kjer prejemnik zelo dobro ve, kaj to pomeni. In ga je tega tudi strah. Na tem mestu se mi zdi zelo pomembno izpostaviti, da nasilje nima spola, ni socialno pogojeno. Nasilje je ali ga ni. Nasilni smo moški, so ženske, predstavniki LGBT+ skupnosti, bogati, revni, avtohtoni Slovenci, Angleži, begunci iz Sirije, mladi, odrasli, stari, hendikepirani in vsi drugi. Prepoznava nasilja, zaščita oškodovancev in sankcioniranje storilcev bi morala biti ena izmed prioritetnih nalog naše družbe. Pa ni. Mogoče je, kot sem napisal v uvodu, na področju zakonodaje narejen določen premik. Tega premika žal ne zaznam v naših odnosih, v delovanju mnogih vladnih služb in seveda mnogih posameznikov, ki so včasih samo komentatorji na internetu ali celo odločevalci v sistemu naše državne uprave. To me skrbi in da, tudi na tem področju postajam malo utrujen. Žal sem vedno bolj prepričan, da ne bom doživel tega, da bi Slovenija načrtno, politično motivirano in celostno preganjala vse oblike nasilja.
Kje smo? Sam čutim, da smo na velikem razpotju. V svetu je gibanje #MeToo povzročilo plaz obtožb in pregona storilcev spolnega nasilja. Pravilno. Z nekaterimi vidiki tega gibanja se težko strinjam, na kar je odlično opozorila ravno Margaret Atwood, saj se lahko vse skupaj prelevi v lov na čarovnike, lov na čarovnice že poznamo. Lahko se. V Sloveniji smo glede gibanja povsem na začetku, kar je dobro. Z veliko modrosti in trezne presoje lahko preprečimo, da bi prišlo do pogroma in odmika v neko drugo skrajnost, ki bo slaba. Ne želim živeti v družbi, ki bi moralistično preprečevala vsak moj gib, pa je čisto vseeno iz katere ideološke predpostavke bi prihajala ta moralistična pobuda. Kot je to ilustriral moj znanec, kaj je zdaj še dovoljeno reči dekletu, ki ti je všeč? Mislim, da je potrebna zelo natančna debata o tem, kje so meje. Da bomo ozavestili dejanja, ki so absolutno neprimerna, da bomo raziskovali sivo polje pogojno sprejemljivih dejanj, ki so subjektivno lahko za nekoga nasilna, niso pa takšna v objektivnem smislu. Takšno debato potrebujemo. Kot tudi potrebujemo koordiniran pregon vseh oblik spolnega nasilja v Sloveniji. Vsega. Ne glede na izvor storilca, ne glede na njegov ali njen socialni status in ugled. Tukaj nas čaka veliko dela, ker smo res precej na začetku. Veseli me, da v naslednjem tednu izide izjemno pomembno delo, prevod knjige Zakaj to počne? Ameriškega terapevta Lundyja Bancrofta (založba UMCO). Nestrpno sem čakal izid tega ključnega dela o naravi delovanja nasilnih moških. Ja, zgolj moških, ker se z njimi ukvarja spoštovani kolega. Upam, da bomo delo toplo sprejeli in tudi upoštevali njegove ugotovitve. Niso iz trte izvite, popisuje več kot 20 let svoje prakse dela z nasilnimi moškimi. Res me zanima odziv slovenske javnosti. To bo še en lakmusov papir naše tolerance, naše pripravljenosti na učenje in sprejemanje tudi lastne nasilne narave.
Matic Munc, univ. dipl. psih.
Esej je nastal za Inštitut 8. marec in je bil v mesecu marcu 2018 po delih objavljen na njihovi Facebook strani.