V skoraj pol stoletja sem videl toliko trpljenja in človeškega propada, da imam za eno življenje tega skoraj dovolj. Ne bi verjeli kajne, da na tej sončni strani Alp, v deželi vzhajajočega gospodarstva in podjetništva, nekateri živijo tako slabo. Za sosednjimi vrati živi revščina, takšna, da si ne morete misliti. Vendar jo boste težko videli, saj vam prikazujejo drugo revščino, ki je vseeno bolj politično korektna in sprejemljiva. Profesionalni humanitarci, ki energetsko in tudi finančno živijo na račun tega, kako neskončno dobrotni so, vam bodo slej ko prej pokazali kakšnega profesionalnega socialca. To je človek, ki je iz svoje lenobe naredil posel – odlično pozna internetne brezplačne ponudbe, prijavlja se na vse možne ugodnosti, v svojem enoprostorcu vsak teden domov vleče vreče hrane in oblek, pozna denarne transferje naše države bolj kot strokovna delavka v uradu, njegovi otroci imajo vse ugodnosti in so bili na morju dva meseca, točno do dneva, ko so od dobrih ljudi dobili zvezke in potrebščine za novo šolsko leto.
Da, to so profesionalni socialci, ki kradejo resnično pomoči potrebnim. So odlični igralci v farsi slovenske humanitarnosti, kjer so vloge dobro razdeljene. Ob priložnostni pasji procesiji se srečajo malo živčen politik, ki se boji, da bo od reveža slišal par krepkih na svoj standard, primerno nasmejano-objokan humanitarec in korekten revež, ki se v mikrofon vljudno zahvali za vse dobrote z bogatinove mize. Vsi so srečni in si oddahnejo – pa je šel mimo še en dogodek brez ekscesa. Politik se usede v svojo limuzino in drvi domov k ženi in otrokom, humanitarec gre peš, da se pokaže njegov odnos do sveta, športno limuzino ima samo za ob vikendih. Poklicni revež pa s svojim enoprostorcem zavije k sosedu na še en fuš za 100 evrov, kasneje pa s kolegi ob pivu zabavlja nad debilčki, ki še niso dojeli njegove igre.
Tisti med nami, ki se dnevno borijo za golo življenje, ne poznajo vseh teh prireditev in vzvodov pomoči. K njim še nikoli ni potrkal humanitarec, ker se v svoji revi skriva pred svetom. Slabo mi je, ko vidim ta večni ples pred Potemkinovimi stavbami slovenske socialne države, ki neverjetno dobro deluje, kadar moramo poročati gospodarjem v Bruselj. V primeru, da bodo podvomili, se jim pokaže kakšno fotografijo nasmejanih slovenskih revežev, ki živijo dobro, če ne celo odlično. Da se vrnem k tistim resničnim revežem Slovenije, ki nimajo ne moči ne vzvodov, da pišejo v medije in ki jih nihče nič ne vpraša. Tiho umirajo za svojimi vrati, s spomini, da so nekoč bili Ljudje kot drugi, ko so še uživali spoštovanje kot državljani, delavci in prijatelji. Njim je namenjena ta kolumna. Vi ste pravi borci naše domovine, vaša borba pa vsak dan pasja in ostra. Ne popuščajte! V jetrih najdite dovolj moči, da ne propadete, da se izvlečete, da se dvignete nad trenutno bedo. Nazadnje boste spoznali, kako sami ste in to ni nujno slabo. Ne ozirajte se na klovne, ki plešejo ples o slovenski dobrodelnosti. Tega še ne veste – če boste preživeli, je prihodnost vaša. Takšne življenjske šole ni naredil nihče od tistih na naslovnicah. In tega vam nihče ne more vzeti. Smo zmenjeni?
p.s. Ne lovite me več na limanice humanosti in humanitarnosti, prestar sem in preveč sem videl, da bi nasedel na vsako finto. Sociala je v Sloveniji umazana in smrdeča politika brez srca. Srce imajo posamezniki: Boris, Matej, Klemen in podobni, ki pa to že tako vedo.
p.p.s. Imam občutek, da bom spet narobe razumljen, vendar mi je povsem vseeno. To mi leži na duši danes in sem moral ven s tem. Kaj si pa kdo misli, eh njegova stvar.