V roke vzamem priročnik za mlade svetovalce. Popolna idila. Izmišljeni svetovalec v scenarističnem dialogu postavlja vsa prava vprašanja in na drugi strani popolni klient odgovarja po pravilih. Problem je razrešen preden lahko trikrat pomežiknete. Vsi smo srečni. Na drugi strani ugledni profesorji, ki niso delovali v praksi niti minute, študente plašijo, da bodo potrebovali še cela desetletja, da bodo sploh lahko kdaj delali z živimi ljudmi. Koga mi nategujemo? Ali ne bi raje povedali po resnici – delo z ljudmi je naporno in nikoli ne gre po scenariju, vendar se ga je potrebno lotiti z veliko znanja in poguma čimprej.
V Sloveniji namreč opažam dve ekstremni poziciji na področju osebnega dela z ljudmi z različnimi težavami in obe sta na vso moč problematični. Vse več prenapihnjenih in šibko izobraženih ljudi se podaja v vode svetovanja, prepričanih, da lahko obravnavajo čisto vse težave, tudi najbolj zapletene in globoke. Pogosto zelo hitro naletijo na oviro, čemur lahko sledi tako zlom klienta kot tudi samega nadebudnega reševalca psiholoških problemov. Iz takšne poti nikakor ne more biti nič dobrega, zgolj še več gorja za več ljudi.
Drug položaj nas mora tudi skrbeti. Povsem spodobno izobraženi ljudje, polni strahov in ovir, se izogibajo delovanju na področjih, za katere so pravzaprav formalno prejeli diplomo. Bežijo nam v drugačne posle, lažje in predvsem čustveno manj obremenjujoče. V primeru, da se bo ta trend nadaljeval, bomo imeli čez desetletje vladavino mazačev in družbo duševno zlomljenih ljudi, ki jim skoraj ne bo pomoči. Nočem zveneti apokaliptično ali pesimistično, vendar imamo v državi katastrofalno sliko. Za primer bom vzel delo z mladimi, ki se srečujejo s takšnimi ali drugačnimi duševnimi težavami.
Po resnem poskusu samomora je bil fant usmerjen v mrežo javnega zdravstva, kjer vladajo čakalne dobe. Na vrsto je prišel 11 mesecev kasneje. Seveda ste pravilno prebrali, mladostnik je čakal skoraj leto dni na prvi pogovor, ki ni imel zveze z ničemer. Strokovnjak na drugi strani mize ima toliko posluha za mlade kot se rakun razume na kvantno fiziko. Naročil je še testiranje, kjer bodo s pomočjo zastarelih in neobjektivnih testov ugotavljali, kaj je z dečkom narobe. Po enem letu. Ploskam takšni strokovnosti in ažurnosti, seveda s ciničnim prizvokom. Še dobro, da je živ! Ali si nekdo perverzno želi, da niti ne bi bil več, da bi sprostil še en termin? Kje mi živimo, dame in gospodje? To ni več matrica, to je grozljiva absurdna telenovela življenja.
S tega mesta zaenkrat še tiho, pa ne več dolgo, pozivam odločevalce v naši državi, da nemudoma omogočijo, da bodo resnični strokovnjaki za delo s težkimi primeri kompleksnih duševnih težav mladih lahko začeli delati, opravljati svoje delo. Da, za plačilo in ne prostovoljno in za sramoten drobiž drobtinic z bogatunove mize. Če bi o tem še pametna glava preverila resnično kompetentnost zasedenih birokratov z zvenečimi nazivi in jih dejansko nagnala na borzo dela, bi temu lahko rekli, da smo vsaj na enem področju naredili nek premik. Na področju, ki zaradi kriznega stanja prav kriči po odločnem ukrepanju. Danes samo en odstavek, verjetno kmalu bolj glasno in tudi odločno v razgaljanju umazane igre z življenji slovenske mladine.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 in sicer v ponedeljek, 29. maja 2017