V normalni demokratični družbi bi človek pričakoval prisotnost štirih osnovnih političnih pogledov, kar je seveda pri nas povsem zmešano, pa vendar. Skozi odnos do policije so razlike med temi pogledi jasne. Konservativec ceni represivni aparat, saj mu omogoča varnost in zaščito njegovih temeljnih vrednot in preprečuje vznik revolucionarjev in zdraharjev. Liberalec je pragmatik, želi tanko državo in čim manj vmešavanja v njegove poslovne načrte, policija je nujno zlo, vendar ga moti. Levičar je nastrojen proti policiji, saj jo vidi kot del omejevalnega državnega aparata, ki preprečuje svobodo in tlači ljudstvo. Alternativec prav tako ne mara policije, po osnovnem prepričanju kontrira vsemu, kar je del državnega in se skuša posegom policije izogniti in jih obiti. Tukaj gre seveda za izjemno poenostavljene svetovnonazorske poglede, ki v Sloveniji nimajo nobene zveze s članstvom v stranki kakšnega imena. Bolj imam v mislih splošno usmeritev, nagnjenost in slovenska zmeda se ravno pri odnosu do policije vidi zelo tragično. O tem več kasneje, saj bom v nekaj hitrih odstavkih obdelal tiste tri klasične stebre uspešne družbe, ki so pri nas prva tako v razsulu.
Zdravstvo, pa spet nisem strokovnjak, zgolj začudeni opazovalec, je bilo skupaj s sistemom obveznega zavarovanja eno od zgledno urejenih področij, ki smo ga dotolkli do nafte. V zdravstvu je ob osamosvojitvi prevladal liberalni duh, predvsem podjetniški. Danes imamo široko ponudbo za dober denar ter čakalne vrste in gužvo na kartico. Podobe z urgence, anekdote znancev pa tudi samo pogled na čakalno dobo na internetu pri cenjenem specialistu nas mora strezniti. Podobe Michaela Moorea o veteranih 9/11, ki končno dobijo kvalitetno zdravstveno oskrbo šele na Kubi so nam mogoče delovale šokantno, smo pa blizu. Kje lahko danes bolan prebivalec Slovenije dobi hitro in kvalitetno oskrbo? Z zbiranjem denarja za zdravljenje v tujini? Besednjak denarja, razslojenost družbe se brutalno kaže v zdravstvu: za nek poseg lahko počakate 120 dni ali odprete denarnico in boste na vrsti jutri. Pri istem zdravniku in v istih prostorih, le da samoplačniško. Liberalec tukaj ne vidi težav, individualna iniciativa strokovnjaka z znanjem in spretnostjo je prevladala in strokovnjak živi dobro, zagotovil si je zgledno preživetje. In nikomur ne krade, le družba kot celota propada.
V šolstvu so po mojem mnenju uspeli zmagati konservativci različnih barv. Naj vas ne zavede množica reform, sprememb učnih načrtov, nivojskih poukov, triad in druge šare, ki šolske delavce, otroke in starše zgolj zmede. V osnovi je slovensko šolstvo ostalo izjemno zastarelo v načinih podajanja snovi, celostni obravnavi znanja in tudi spremljanju sodobnih tokov. Vidim mulce, ki vlečejo domov na koleščkih še vedno nabite torbe, polne zvezkov in knjig. Doma bodo takoj preklopili na tablico ali računalnik, saj so generacija digitalnega. V šoli trpijo pod režimom analognih pedagogov z analognimi sredstvi in tudi analognimi možgani. Računalnik je še vedno eksotično orodje, seveda neprestano prisotno, vendar nikakor ne bistveni člen učnega procesa. Šolstvo živi svoje zaspano konservativno življenje, otroci so naveličani in starši si pulijo lase. Še vedno razstavljamo sile na klancu, še vedno moramo interpretirati Francko na tem istem klancu na standardni način in pri angleščini govorimo stavke, ki jih v življenju ne bomo potrebovali. Ideja Piratov o programiranju kot predmetu v šoli je odlična. Investicija Države v nakup državnih tablic za potrebe pouka namesto debelih knjig, investicija v resnično interaktivnost in resnično sodobnost učiteljev bi bila smiselna. Življenje drvi dalje v pospešenem tempu, slovensko šolstvo ostaja zastarelo in konservativno … in seveda propada.
Sociala je bila v prejšnjem režimu eno od orodij nadzora nad sumljivimi posamezniki. Za evidenco pijančkov, državnih »sovražnikov«, motečih elementov in drugih nevarnih osebkov. Svoje postulate pa je temeljila na levičarskih temeljih, doktrina socialnega dela včasih deluje tako nerealno v nekih oblakih idealiziranega in tolerantnega sveta, ki sploh ne obstaja. Torej železna roka represije v žametni rokavici pomoči in podpore. Tega se ni znebila v več kot 20 letih. Na videz zastarela, okorna in povsem neživljenjska je slovenska sociala sčasoma postala evidentno orodje Države, predvsem preko nadzora različnih socialnih transferjev, torej denarja. Še danes se zna ministrica za to področje pohvaliti z vsoto denarja, ki gre v izplačilo socialno ogroženim, nihče pa se ne sprašuje o vsebini dela z ljudmi. Slovenska sociala je povsem razsuta, vendar se to vidi veliko manj kot pri zdravstvu in šolstvu, saj je tako glede števila kadrov in tudi kontaktov z državljani veliko manjši, sicer zelo bistven, segment družbe.
In zdaj končno o policiji. Shizofrenost naše družbene poti se po mojem mnenju najbolj kaže na tem področju. Načelna apolitičnost policije je seveda zgolj navidezna. Ob osamosvojitvi je najprej sledila ekspresna upokojitev potencialno nevarnih kadrov, ki so bili bojda zvesti prejšnjemu režimu. Tako je nastala prva kadrovska luknja. Sledilo je postopno ukinjanje srednje policijske šole v Tacnu, ki je danes nimamo več, kar je bila druga – tokrat strokovna luknja. Nastala je Fakulteta za varnostne vede, ki je strokovnost dvignila na akademski ravni, vendar manjka osnova. Policist začetnik je dejansko prepuščen sam sebi. V svoji izmeni postrga po dnu družbe, vidi najslabše in najbolj grozne prizore (podobno kot reševalci in gasilci) in na vse to se je pripravljal preko kratkega usposabljanja, ki ima za moje pojme značaj tečaja. To ni šolanje! V družbi krize se število kaznivih dejanj in prekrškov povečuje, pritisk na policijo pa je enormen. Ljudje, ki so v času vstaje pozivali na kamenjanje in poškodovanje policistov, ne vedo kaj govorijo. Lepo je biti stališča, da policije ne potrebuješ in ti gre njena represija na jetra vse do točke, ko jo potrebuješ. Želite, da pijani vozniki povzročajo prometne nesreče, nasilniki pretepajo vaše prijateljice, norci grozijo, tatovi vam kradejo kolesa in prenosnike? Je to družba, kjer bomo zgolj s toleranco in levičarskih blebetanjem rešili probleme? Ne bi rekel. In nekaj je hudo narobe v slovenski Policiji, kar bodo vedeli tisti, ki v njej delujejo. Sem tudi tukaj zgolj opazovalec. Kadar meni v kontrolo hišnega zapora ponoči prihajajo izkušeni policisti, vodje policijskih okrožij, je nekaj narobe. In ko znancu Domnu Saviču na postaji povedo, da bolje, da ne preganja storilca kaznivega dejanja, saj bo imel samo težave, je nekaj hudo narobe. Konservativci so želeli imeti policijo še naprej kot orodje nadzora, liberalci bi varčevali in stiskali, levičarji bi vse skupaj ukinili. Brez razmisleka, brez strategije smo si spodkopali še enega od zdravih temeljev družbe, hočete ali nočete. Ali je tudi slovenska Policija v razsulu bodo povedali iskreni policisti sami.
Pravih alternativcev ni nikjer v teh stebrih družbe. Niso prišli do izraza ali če hočete grdo, do korita. Za moje pojme so vsi trije koncepti lahko dobri, vendar imajo več napak. Sami po sebi ne morejo reševati vseh problemov te družbe, saj izpadejo včasih docela neučinkoviti. Trmasto vztrajanje na svojih pozicijah prinaša nadaljevanje razsuvanja. Alternativo sam dojemam tudi kot pragmatično in fleksibilno, ne uporniško za vsako ceno. Dobre ideje naj imajo možnost, slabe prakse naj se ukinejo.
Foto: Tjaša Zajc (Mladina)
