V katerokoli mesto v Sloveniji se te dni podam, srečam precej podobno podobo. Prižgale so se lučke, ki jih imajo otroci tako neznansko radi, po ulicah se drenjajo vsaj trije dobri možje, ki bodo delili darila pridnim in žugali porednim ter večino odraslih obsede neka posebna oblika norije, ki prinaša še več stresa v že tako nabite urnike. Kaj kupiti, kako načrtovati najbolj popolno praznovanje, s kom vse se še dobiti v iztekajočem letu, da ne bo zamere in da lahko odkljukamo obveznost. Kako dobri in sočutni postanemo v tem obdobju leta! Lepe želje nam letijo iz ust vsaj tako hitro kot iz žepov cekini. Žal se ne morem znebiti občutka, da je veliko te dobrohotnosti zlagane in narejene samo zato, da naredimo vtis.
Najbolj od vsega pa me žalosti dejstvo, da večina ljudi dojema dobre odnose s količino stvari, s katerimi se bodo obdali ali z njimi zasuli svoje bližnje. Dragocenost darila ne odtehta pomanjkanja človeškega stika. Ne vem, kaj bi vi izbrali, če bi imeli na voljo, da vas čaka nekje sicer lepo zavit paket z nečim dragim, kjer je zraven priloženo opravičilo, da vam draga oseba ne bo z vami čez praznike ali na drugi strani ta ista oseba, ki vam posveti ves čas v tem obdobju, s seboj pa materialnega prinaša zgolj neko simbolično malenkost kot znak pozornosti. Jaz bi se odločil seveda za drugo možnost.
In zdaj se vračam k bodici mojega znanca iz začetka. Na videz imamo na voljo ves čas tega sveta, vendar to ne drži. Vsakomur od nas neusmiljeno odteka, če se tega zavedamo ali ne. Na tak način je čas zelo dragocena dobrina, ki pa je ne moremo kupiti z denarjem. Umirajoči bogataš bi mogoče v tem trenutku dal vse svoje zemeljsko bogastvo za še en mesec življenja, vendar tega ne more storiti. In dobro se je zavedati tega, še preden se nam samim izteka naš čas. Torej zdaj! Dragi moji, ne vem, če lahko bolj smiselno uporabite svojo energijo in ure tako, da jih iskreno preživljate s soljudmi.
Iskreno pomeni poslušati in slišati. Veliko manj govoriti o sebi, zgolj prisluhniti s polno pozornostjo. Kakšne zgodbe prinašajo naši bližnji! Težke, humorne, nore izkušnje in banalne zaplete. Naši vsakdani so verjetno videti z nekaj distance neskončno smešni, kar težje vidimo, ko se nam to dogaja. Mogoče lahko vlijemo nekaj miru in tolažbe vsem tistim, ki preživljajo naporne trenutke. Vsako leto ta čas napišem nekaj, ker se mi zdi vredno in nujno. Namenjeno je osamljenim in razočaranim, manj prešerno srečnim praznovalcem, prej tihim in žalostnim. Zadeva je takšna – tudi mi smo tu. Prva beseda je najtežja, potem steče. Nobena sramota ni, če konec leta doživljate z vso resnobnostjo in težo, tako pač je. Več kot upanje, da boste v tej resnosti srečali koga podobnega, težko podelim, ker prijateljev ne znam načarati. Smo torej domenjeni? Zadnje tedne leta posvetite resnim in iskrenim pogovorom, ker baje je tega vedno manj.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 10. decembra 2016