Iskrenost in odprtost komunikacije sta pač padli na testu v Sloveniji, dokončno v začetku leta 2013. Razloge za to gnilo razvodenitev lahko iščemo na različne načine. Sam se počutim odgovornega, da podam svoj pogled na to sicer zanimivo obdobje sodobne Slovenije. Mogoče kot opomnik za tiste, ki prihajajo, če so sploh kje. Mogoče kot del lastnega samoočiščevalnega procesa ter seveda kot ustrezna in relativno hitra refleksija naše danosti, ki že mineva in tone v neko sivo pozabo. Kratkost našega spomina pa je grozljiva. Poglejmo razloge za propad slovenskega upora z letnico 2012, kot jih vidim podpisani.
Socialna omrežja. Slovenci smo Facebook aktivisti, imamo veliko virtualnih prijateljev, veliko klikamo, veliko “všečkamo” in veliko delimo. Upor je svoje začetke vsekakor imel na internetu, v skupinah in na straneh, ki so začele nabirati virtualne aktiviste in katerih številka je začela opazno rasti, da to ni bil več obstranski pojav, temveč v naših razmerah pozornosti vredno gibanje. Žal je slaba stran poblaznelega klikanja velikanska nekritičnost pri tem istem klikanju, kjer se podpornik v zagonu energije vključi v več 10 različnih skupin, kar daje vtis množičnosti. Realnost je drugačna. Ne samo, da se isti ljudje ali vzdevki pojavljalo na različnih koncih in tako dajejo lažen vtis množičnosti, dejanska zmožnost takšnega aktivista, da v rensičnem življenju naredi spremembo je pogosto uborna. V tem duhu pride na misel v jezi in razočaranju izrečen izraz “kaučarji”, ki je skozi zobe spolzel poražanemu kajakašu Kauzerju po ponesrečenem nastopu na OI v Londonu. Ja, internetni aktivisti smo večinoma zgolj prepametni kaučarji, hitrih prstov in ostrih misli za tipkovnico, v osebnem stiku pa prej previdni in prestrašeni. Na cesti so tako veliko prej različne skrajnosti, ekstremi, ki so med seboj že tako v konfliktu. Povrh vsega pa skrajnosti ne pritegnejo manj izrazitih posameznikov, ki so bolj zmerni. Če samo danes primerjamo internetno aktivnost z uporniško vsebino s tisto novembra 2012 opazimo veliko razliko. Danes ponovno vladajo fotografije dojenčkov, dopustniške slike in vmes kak izbruh nemočne kritike sedanjega položaja, ki izhaja iz stališča “pa kako je lahko tako, saj tako ne moremo več živeti, ta država je čisto v podnu!”, kar ni nič drugega kot nedolžen ventil človeka pod stresom, obupanega in brez idej. O tej začarani brezidejnosti malo več kasneje. Še en stranski, precej neprijetni pojav, s seboj prinašajo socialna omrežja. So pravo lovišče osebnostno motenih in obsedenih ljudi, ki pod različnimi vzdevki, za krinko anonimnosti bruhajo svoja nestabilna stališča, iz česar se razvijejo neskončne debate, žalitve, vedno iste klanfe in konec koncev tudi različni “raziskovalni projekti” z namenom odkrivanja, kdo se skriva za kakšnim profilom – plačanec kake politične opcije, pobegli pacient iz bolnišnice ali nazadnje moj sosed. Vse to seveda s kakšno konstruktivnostjo nima nobene povezave.
Ljubljana – ostala Slovenija. Centralizacija Ljubljane, standardni očitek prebivalcev Slovenije izven prestolnice, se ne vidi zgolj v koncentraciji institutov odločanja tukaj na Barju, temveč v naši miselnosti, razvajenosti in ozkoglednosti. V Ljubljani se živi bolje, standard je višji (ja, tudi stroški), služb in možnosti je vseeno več in zaprti v ta zasanjani balonček ne vidimo soseda v stiski. Težav Maribora, Štajerske, Bele Krajine, Koroške, Primorske in dalje ne razumemo, ker jih ne poznamo. Komunikacija na teh nivojih je bila otežena, zatikajoča in včasih momobežna – govorimo eden mimo drugega in se ne slišimo. Nerazumevanje preostanka Slovenije nad navdušenjem v zvezi s šerifom Zokijem v Ljubljani je povsem logična. Naivni politični pragmatizem nekaterih ljubljanskih upornikov v stilu “najprej odstranimo Ivana Janeza, potem pa dalje, ne moremo vsega naenkrat” seveda skriva mnogo več – tudi dejansko nepripravljenost, da bi se dejansko opravilo s koruptivnostjo “naših”. To je po moje mnenju povsem zagrenilo odnose Ljubljana – preostanek Slovenije. Žabarji smo izpadli tisti z mnogo figami v žepih. Prihajamo do tretje točke … Levičarstvo.Zmerni desničar ne hodi na proteste, dela svoj posel. Zavedeni desničar pride takrat, ko Vodja pokliče. Po srcu levičarji, torej tisti z dejansko social-demokratsko noto, so lahko jedro upora. Če seveda sploh vedo, o čem je govora in kaj podpirajo. Umetna delitev v Sloveniji ima že precej smešne pojave, med drugim tudi to, da so vodilni “levičarji” sicer turbo-kapitalisti in to, da je lahko povprečni podpornik upora pač samo nastrojen proti diktaturi paranoika Ivana Janeza, kar ga avtomatično uvršča na nek levi pol, kjer že čakajo prepisovalci, denarni mogotci in druge zverine tranzicijske Slovenije. Ne pomaga floskula, da so “vsi isti”, saj globoko v srcu upornik vseeno upa, da “naši” ne bodo tako slabi kot “njihovi” in zato izbira na videz manjše zlo. Manjše zlo hlepi po oblasti in moči tako kot na videz veliko zlo in na koncu je lahko vse skupaj še veliko slabše. Upor 2012 v Sloveniji ni zmogel moči preseganja te delitve in žal je slogan “Vsi so gotovi!” na koncu postal “Gotovi so njihovi, naši so pa še vedno ok”. Ker jih je srečala pamet? ker bodo zdaj delali drugače? Zablode nekoga, ki v srcu vseeno ne more enako zagreto nastopiti proti svojim kot to lahko počne proti njihovim. In krog je sklenjen. Isto sranje, drugo pakovanje. Mit o Islandiji. Tukaj bom kratek. Tedne smo poslušali trobezljanje o islandskem uspehu, žal iz tretje ali četrte roke, dokler nismo končno prebrali zapisov ljudi, ki tam dejansko živijo. Vse čestitke treznim med nami, ki so na anomalijo opozarjali, vendar bili v evforiji preslišani. Mit o Islandiji je propagandna raca, na zadnjih volitvah so zmagali zmerno desni, pravzaprav ista stranka, ki je zakrivila kolaps Islandije. Pa še to: uporniške klike so se, kako tipično, med seboj skregale. Miti o Che Guevari in revoluciji. Oči se mi zasolzijo od ganotja, ko vidim mladega človeka z majico Che, vžigalnikom Hasta siempre, Comandante, ki zna citirati Marxa, ugledne sociologe, posluša Žižka, ploska in skandira, podpisuje peticije proti krznu, proti GMO, proti ZDA in daje vtis aktivnosti. Solze so lažne, ker niso od ganotja, temveč od žalosti zaradi zaslepljenosti. Revolucije niso bile poezija poletnega večera, romantika za čuteče duše in idila človeštva. Bile so krvave, umazane, nepravične. Ljudje so umirali. Bilo je trpljenje, enakovredno trpljenju pod diktaturami, fašizmom, nacizmom, komunizmom. To je prijetna miselna avantura za nekoga, ki išče svojo identiteto, ne pa za samostojnega in razmišljujočega človeka. Takrat se spomnim na meni ljubega Kundero, kjer se v Neznosni lahkosti bivanja revoluciji naklonjeni profesor udeleži pohoda za Severno Korejo in umre pod nožem cestnega roparja, srečen, da je bil del “gibanja”. Cinični Kundera … sam z izkušnjo češke pomladi ter dovolj moder in pogumen, da je lahko ustvaril ta lik salonskega aktivista. Nekoristnega človečka, ki na videz živi za “velike ideje”, v svojem življenju pa ni naredil nobene bistvene spremembe. Ja, zapustil je ženo in začel živeti z ljubico študentko. In to je tudi domet slovenskih velikih mislecev, ki so polni citatov in povsem nesposobni kosntruktivnega delovanja v resničnem življenju. Brez idej. Razen osnovnih pozivov – več pravne države, več socialne države, več neposredne demokracije – ni upor uspel iz svojih vrst sproducirati dovolj konkretnih idej, kako doseči svoje cilje. Na protestih je lahko kričati gesla, delo na spremembah zahteva povsem operativne načrte, ki peljejo do cilja. Ukrepi morajo biti realistični in izvedljivi. To zahteva strokovnjake različnih področij, ki so sposobni narediti načrte in jih tudi izvesti. Področij je veliko in potrebna je velika akumulacija znanja. Tudi timsko delo. V resnici smo poslušali različne načrte Utopij 2012 in druge z relanostjo skregane ideje. Zlobno bom pripomnil, da je tako tudi zato, ker je upor pritegnil veliko nas humanistov, ki smo dobri v bluzenju, slabši pa pri konkretnih nalogah. Blokado boljših idej so izvajali tisti, ki so bili zraven iz drugačnih razlogov in o tem prav zdaj. Ego-tripi. Ko človek zavoha moč, se spremeni. Želja po moči/oblasti je eno od močnih gonil človeštva. Lahko zapakirano v lep celofan demokracije ali pa brutalno odkrito, je vseeno. Toliko ego-tripaških posameznikov, kot sem spoznal v nekaj mesecih 2012-2013 je že težko najti na kupu. Če jih seveda ta tematika – boj za oblast – ne bi že nagonsko tako vlekla. In v neposredni povezavi z omenjenimi trmastimi osebki, ki so bili večinoma moški, v samem uporu je bilo premalo izpostavljenih stabilnih in razumnih žensk. Nestabilnih in nerazumnih je bilo obeh spolov dovolj. Očitno preveč, saj so prevladali. Strankarstvo. Bom poskušal biti brutalen. V končni fazi se vse konča pri novih strankah, še bolj zaresnih novih levicah in čisto resno pravičnih odborih, vse pod marelo solidarnosti. Z istimi ljudmi, ki so soodgovorni za propad Slovenije. Prebivalci Slovenije imajo kratek spomin in bodo nasedli, verjetno. Malo čudna anketa februarja 2013 je pripisovala “novi vstajniški stranki” celo 60% uspeha na volitvah, kar so mnogi celo res verjeli. Opiti te možnosti zdaj nekje ustanavljajo nekaj, česar še ne poznamo. Nekaj, kar ne igra igre na političnem parketu in je tudi veliko preveč tiho ob akrobacijah te vlade v smislu uporništva. Teh fiktivnih 60% februarja 2013 bo na tistih nekih volitvah neznano kdaj realnih 3-4%. Tik nad ali tik pod pragom parlamenta, saj očitno pravila igre ostajajo ista. Nagrade za trud. Za konec pa ilustracija koruptivnosti nas vseh. Od menjavi vlad je nekaj fac dobilo različne lepe pozicije znotraj sekretarsko-uradniških mest. In od takrat je vse lepo tiho.Nasvidenje v naslednji vojni.
Matic Munc
